Celovec in Trst sta se povezala v poeziji in ljubezni. »Vse gube ljubezni« je dvojezična pesniška zbirka avtorja Marija Čuka, ki sta jo izdalo Mladika in celovška Mohorjeva družba. Pesmi je prevedel Horst Ogris. Marij Čuk in Horst Ogris sta tudi brala na predstavitvi knjige v sredo, 1. marca, v Mohorjevi knjigarni v Celovcu.

Marij Čuk se o življenju sprašuje čisto osebno, skozi življenjsko izkušnjo samo. Bivanjsko dramo doživlja neposredno, vedno znova je kakšna stvarnost, ki mu spodbudi razmišljanje. »To sta lahko narava in pokrajina, lahko je družba, še posebej usoda njegove trdo preizkušene slovenske skupnosti, ki jo doživlja na svoj način, in ne nazadnje, celo najprej, je to ljubezen.«

Nadia Roncelli, urednica knjižnih izdaj pri Mladiki, je predstavila avtorja: »Marij Čuk, rojen leta 1952 v Trstu, je pesnik, pisatelj, dramatik in gledališki kritik. Po poklicu časnikar je bil desetletje glavni urednik slovenskega informativnega sporeda pri italijanski javni radioteleviziji RAI. Podpisal je več ko deset pesniških knjig, štiri romane – v najnovejšem pripoveduje o požigu Narodnega doma v Trstu, komediji in dramo. S kulturološkimi članki, uvodniki in eseji sodeluje z uglednimi slovenskimi revijami, RTV Slovenija in drugimi mediji.«

Vse gube ljubezni je nova pesniška zbirka Marija Čuka, gre za »antologijsko razkošno izdajo v sozaložništvu založbe Mladika v Trstu in Mohorjeve družbe v Celovcu, njena posebnost pa je ta, da so pesmi, ob spremni besedi akademija Borisa Paternuja v celoti prevedene v nemščino.« Za to je poskrbel Horst Ogris.

Zbirka je sestavljena iz dveh delov, zajema nekatere že objavljene in nove pesmi. »Pesnikova beseda je pogosto ujeta v stisko in mrak, ker se lirski subjekt zaveda, da ničesar ni stalnega, vse se pojavlja in izginja,« je povedala Nadia Roncelli in dodala, da je ob tem tudi jezik nekaj gibljivega in spreminjajočega »Vendar pesnik ne ostaja ujet v sodobno tesnobnost, ker se strahu zoperstavlja z upom, niču s smislom. Tej temi se dodajata še dve tematski območji, ki sta vseskozi prisotni v Čukovem pesništvu, in sicer ljubezenska in družbeno-kritična. Ukoreninjenost v tržaški kulturni prostor in bivanje v slovenski skupnosti v Italiji narekujeta avtorju v nekaterih pesmih kritično razmišljanje o narodnostni tematiki.« Avtor tudi opazuje sodobnega človeka in dogajanje, tam je čutiti njegovo zbadljivost in ironijo, ki je znak, da ob tem še ni otrpnil. Marij Čuk je znan po izjemni metaforiki, išče drzne jezikovne rešitve in tudi s pesmimi izpostavlja protislovja današnje družbe.

V drugem delu zbirke »si pesmi vzamejo več prostora, verzi se podaljšajo, kot se veča geografsko območje, v katerem se pesnik giblje.« Avtor potuje od Trsta do Ljubljane, Gorice in Celovca, premika se po morski obali, povzpne se na vrh gora, išče stezice, ki jih ni več. Za vse to si vzame čas. Nadia Roncelli ga je označila za »glasbenika sodobnega občutja in izkušenj družbe, kjer poteka spoj med mediteransko razgibanostjo in srednjeevropsko kulturno tradicijo, pa tudi boj med razvodenelo globalizacijo in humanističnim obzorjem. Ustvarjalec je nenehni iskalec Resnice, Poštenosti, Pravičnosti, zaradi česar je bil v družbenem in poklicnem življenju s strani vladajočih in enobarvnih oblastniških zamejskih struktur še pred slovensko osamosvojitvijo večkrat postavljen na rob, utišan in onemogočen, a se je vedno dvignil in s svojim optimizmom in navezanostjo na življenje, začel znova in znova pot iskalca in neizčrpnega pričevalca svojega, našega časa.«

Boris Paternu v spremni besedi ugotavlja, da Čuka zaznamuje »vitalizem posebne vrste: suverena razprtost med skrajna nasprotja upa in resignacije, ki pa nikoli ne podleže melanholiji ali žalosti. Zmore čez vse hudo, pa tudi čez vse lepo. Zato bi njegovi poeziji lahko rekli poezija poguma. Vendar zelo izkušenega, nenaivnega.« Po Paternujevem mnenju Marij Čuk v slovensko poezijo vnaša izvirnosti in novosti, predvsem pa čustveno otoplitev.

Mateja Rihter