Leto Janka Messnerja

Obhajamo leto Janka Messnerja, pesnika, pisatelja, ki se je rodil 13. decembra 1921 v podjunski vasici pod Komljem. V Dnevniku je 20-letni prisilni vojak po Prešernovem Sonetu nesreče zavpil: »O Dob moj, svet‘ Boštjan, o tla domača!/Kdaj vrnem se s krvavega poleta/sovraga 'führerja' (...)!« (Zbornik 284)

Od tistega 10. oktobra leta 42 je minilo več ko pol stoletja, ko je doyen koroške literature v Ljubljani predstavil svojo Izbrano delo, rdečo knjižico z naslovom »Poezija in proza. Skurna in gorša, okrogla in oglata, žlehtna in žlahtna« in je bila sobana v Domu pisateljev polna literarnih sopotnikov, od Miloša Miklna do Matjaža Kmecla in Toneta Pavčka. Spomnim se, kako je Pavček zažarel od veselja ob nastopu koroškega korenjaka, ki je v vsej skromnosti lezel na oder, listal po knjigi in prebral te ali one stihe, še zmeraj v tihem dvomu, ali je našel prave besede in prave poante. Takšen je pač bil, vselej hrepeneč po trenutku resnice in lepote. V tisto knjižico mi je julija 2006 vpisal tole spominčico: »Na jutranjem strmem potu k Brniku v troje: z Zofko Poschingerjevo, Jozejem St. Rosenzopfom in koroškim donkihotom J. M. gledat veličastnega naravnega DON KIHOTA ...« Tisto naravno znamenje je bilo neko izsušeno drevo sredi strmega pobočja, ki ga je spomnilo na podobo španskega viteza, s Sančem Panso in prelepo Dulčinejo vred, v boju za čast in pravičnost.

Pisati je začel razmeroma pozno. Ob tem je nanj najmočnejše vplival Prežih. Povabil ga je na obisk v ravensko gimnazijo, kjer je tedaj poučeval, a Prežih je bil že hudo bolan in je obisk odpovedal. Vseeno sta se večkrat dobila na Preškem vrhu, v Slovenj Gradcu ali v Mariboru. Tam je Prežih umrl 18. februarja 1950, star komaj 57 let. Janko Messner pa je na Koroškem ustanovil »Klub Prežihov Voranc«, ki ga je pozneje vodil njegov starejši sin. Voranc mu je bil zgled pri opisu družbenih razmer in izvirnih značajev, in tudi Messnerjev »Dnevnik Pokržnikovega Lukana« se razume kot dialog z ljudmi s podeželja, polnimi modrosti in šaljivosti.

Posebno vlogo sta za Messnerja imela Ciril Kosmač in Janez Menart. Kosmaču je prevedel knjigo »Tantadruj« in ga povabil v Heinegasse, kamor se je družina preselila iz tedaj tako zanemarjene celovške Schüttgasse. Ta 'idrijski Cankar' ga je podprl pri pisanju nekaterih storij in mu razložil, kako se dá z malo stavkov orisati določeno situacijo, iz katere lahko raste zgodba. Tako je nastala hudomušna »Špasna storija«, ki jo je za oder uprizoril Marjan Hinteregger: »Srečal sem prijatelja, ki veliko potuje. Vprašal sem ga, ali je videl kaj novega. Povedal mi je to čudno, prečudno storijo.«

Janez Menart pa je bil Messnerjev mentor v »klasični poeziji«, pri kovanju pravilnih stihov. »Vse se dá, če se potrudiš«, je bilo njegovo geslo, in tega načela se je Janko Messner držal. Njegovi prevodi za antologijo »Literatura brez mejà« so izredni primeri za umetnost prevajanja. Tedaj sem najprej poklical Fabjana Hafnerja, naj mi prevede pesem »Böhmen liegt am Meer« Ingeborg Bachmann, on pa je rekel, naj jo prevaja Janko Messner, »to je njegova dolžnost!«, in res se je Janko Messner lotil ne samo te pesmi, temveč ducat pesmi furlansko-italijanske literature in jih prestavil v sijajno slovenščino.

Leta 1988 je Janko Messner izdal pesniško zbirko »Nikaragva moja ljubljena«, pa mu je knjigo opremil Hans Staudacher, in tudi »Zbornik Janko Messner« (1998) ima Staudacherjevo sliko na naslovnici, saj je bil Janko Messner tesno povezan z umetnostjo, z delom Zelenka, Tisnikarja, Omana in Zorana Mušiča, ki ga je povabil na kosilo v osojniško hišo, kot je bila njegova navada. Na tistem zelenem otoku sredi lesa je bil gostitelj marsikaterih gostov, tudi jaz sem bil vsaj enkrat na teden pri njem in sem mu pomagal skuhat »hedove žgance«. Gostom je zaigral na klavirju in prepeval Kernjakovo »Nmav čez jizero, nmav čez gmajnico«.

V letih 2009–2011 smo na svetlo spravili Messnerjevo »Izbrano delo« v sedmih zvezkih, od zgodnje proze do Fičafajk, ki so javnost razburile, a so danes intimen spomin na sedemdeseta leta, ko nas je zavzemal boj za dvojezične napise. Janko Messner je hodil v prvi vrsti, s Florjanom Lipušem vred (Zbornik, 109). A spoznal sem ga šele konec osemdesetih, ko je izdal Lukanovo kaseto in jo predstavil Pri Joklnu, takrat še na vogalu Pauličeve ulice. Iz tistega klepeta pri šanku se je odvijala dvajsetletna »španovija«, kot bi rekel še en Messnerjev sopotnik, Rižnarjov z Rinkol, ki mu je pregledal Lukanovo besedišče. Zato bom spomine zaokrožil z odlomkom iz legendarne knjige, ko Luka »štorjo pravi« o Onigovem Lojzu, ki se, namesto da bi spravil otavo, podá na romanje v Brezje, kjer ga doleti pravi čudež:

So pa iz naše fare ani romarji pravili, ko so zad‘ gèrse prišli, da je Lojz doli na pvacu pred cerkvijo stal pa vpil, da je vse vkup letevo: ‚Zdaj bom pa hodil, zdaj bom pa hodil!‘

So ga pa ane kranjske romarce barale: ‚Čujete gospod!,‘ so dejale. ‚Ali se vam je kak čudež zgodil, da zdaj spet lahko hodite?‘

Se je pa Lojz menda čudno ksev narajav: ‚Čudež pa že, čudež! Pa še kak čudež! Mopej so mi ukradli, šenti salamenski!‘

Jože Strutz

Dobesedno o Janku Messnerju

Letošnja osrednja prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku na Koroškem je bila posvečena 100-letnici rojstva in 10-letnici smrti Janka Messnerja. Prireditev je bila predvajana kot film po spletu. Iz tega filma smo prevzeli nekaj izjav o Janku Messnerju.

Franc Kuežnik je spregovoril o Petrovi družini v Dobu, kjer je bil Janko Messner doma. Spomnil se je tudi svoje birme. Boter mu je bil Janko Messner. Da je birmo skoraj zamudil, je zgodba, ki je Janko Messner ni na svoj duhovit način zapisal, je pa bil del nje.

Marica Pörtsch: Zame je bil pedagog posebne vrste iz dveh razlogov: zaradi njegove neustrašene korajže, povedati in zagovarjati svoje mnenje neodvisno od okoliščin in svoje globoke ljubezni in navdušenosti za slovenščino. Zavedal se je, da je jezik nekaj posebnega, čim se ga uporablja v stiku z drugimi. Posredoval nam je odgovornost za lastno rabo slovenščine in prek tega sem tudi jaz znala razviti dolgotrajen in poseben dragocen odnos do svoje materinščine.

Jani Oswald: Bil je jezikovni skrajnež. Zavzemal se je za pristnost jezika. Če je kdo kot pisatelj uporabljal fraze, jih je razkrinkal, prav tako je razkrinkal fraze političnih predstavnikov. Bil je jezikovni in družbeno-politični moralist. Imel je velik vpliv kot pedagog in literarni mentor. Vsako srečanje z njim je bilo sočno, nikoli ni bilo dolgočasno. Preden se je razpaslo dolgočasje, smo se rajši skregali o tej ali oni zadevi.

Tone Partljič: Bil je izjemna pisateljska osebnost med Slovenci na Koroškem in v vsem slovenskem kulturnem svetu. Ko mislim na njegov literarni delež, ki je vreden omembe v slovenskem slovstvu, se mi zazdi, kot da je en samotni Don Kihot, ki jaha po naši deželi. Slovencem bi bil zmeraj potreben en Janko Messner, pa če bi mu dali prav ali ne.