Ob 100-letnici smrti pesnika Srečka Kosovela je na pobudo Janka Krištofa nastal literarno-glasbeni večer z naslovom »Srečko in jaz«. Njegovo izjemno aktualno poezijo je postavil v dialog z glasbo njegovega časa in duhovnega prostora. Janka Krištofa bo na klavirju spremljala glasbenica Ana Tijssen. Režija recitala je v rokah Aleksandra Tolmaierja, nastop pa se bo odvijal pred scensko postavitvijo, ki jo je zasnoval Hanzi Tomažič. Pred krsto uprizoritvijo, ki bo 5. marca ob 19.30 v farnem domu v Bilčovsu, pa najprej v pogovoru poglejmo, kako se je Janko Krištof »spoprijateljil« s Srečkom Kosovelom.

Ste tik pred krstno izvedbo novega recitala. Na pot se boste podali z recitalom Kosovelovih pesmi. Kdaj je spet vzklila želja nastopiti s kakim recitalom in kdaj ste si rekli: tokat bo Kosovel?

Janko Krištof: Najprej to. Že pred davnim časom sem se odločil, da ne bom več pripravil kakega recitala. Potem je prišla korona in sem v tem času ponavljal Gregorčičeve pesmi in se spet vpletel v en projekt in nato spet bil prepričan, da ne bo več ničesar drugega. Pa je prišlo spet drugače. Pred dvema letoma sem bil v Tomaju, rojstnem kraju Srečka Kosovela. Tam me je nagovorila neka gospa, kaj pa bi bilo, če bi vi pripravili ob stoletnici smrti Srečka Kosovela recital njegovih pesmi. Takrat sem ji odločno rekel, da ne nameravam pripraviti kakega takega recitala. Pa je zopet prišlo drugače. Lani sem od prijatelja dobil eno lepo Kosovelovo pesem. Ta me je nagovorila in sem si rekel, to pesem se bom naučil. Ni ostalo pri tej pesmi, dodajal sem nove in ob tekanju ob Dravi sem se učil še eno Kosovelovo pesem, pa še eno, … Ugotovil sem, da imam veselje s prisvajanjem Kosovelovih pesmi in nazadnje je projekt za novi recital dozorel in spet sem se povezal z režiserjem Aleksandrom Tolmaierjem, ob koncu poletja lani pa sem se odločil, da pripravim recital Kosovelovih pesmi.

Kako dolgo vas Kosovel že spremlja in kako se srečujete z njegovo poezijo?

Janko Krištof: Projektu sem dal ime »Srečko in jaz«. Moram reči, da si z njim na začetku nisem bil bog ve kako blizu. Sem ga sicer poznal, pri sebi sem imel miniaturno izdajo njegove poezije v kateri sem večkrat bral in jo spet zaprl in odložil. Nekako se nisva ogrela. Vendar me ni več izpustilo, odkar je gospa rekla, da bi pripravil recital, a med Kosovelom in menoj ni nastala prava bližina. Zdaj pa lahko rečem, najino prijateljstvo je še zelo mlado in tudi sedaj vidim, ko sem si te njegove pesmi prisvojil, da je prijateljstvo še v nastajanju in poglabljajnu. Ko je projekt nastajal in sem pridobil Ano Tijssen za klavirsko spremljavo, mi je tudi ona posredovala nekaj meni do tedaj nepoznanih besedil. Tudi ob teh besedilih se je prijateljstvo poglabljalo in zato sem se odločil, da bo naslov recitala »Srečko in jaz«. Srečko je hkrati tudi povabilo, da vsak preveri svoj odnos, kaj mu ima Kosovel v svoji poeziji povedati danes, v čem nas nagovorja na to, kar je v nas in o čem izpoveduje nekaj, kar šele kdaj pozneje odkrijemo, ker tudi to je ena dimenzija. Odkril sem, da ni lahek, on ni takoj razumljiv kot n.pr.Simon Gregorčič. Tu gre za nek preskok v pesniški govorici in v podobah, ki jih uporablja. Tukaj gre za dodatne dimenzije, ki mi do sedaj niso bile blizu in nekatere še kar naprej tako ostajajo. Tako še raste najino prijateljstvo in upam, da se bo še utrdilo v tem času, ko bom hodil z Ano Tijssen po Koroškem in po Sloveniji in ko bova skupaj prinašala njegovo umetniško besedo, njegovo pesem in spodbujala ljudi pri tem, da se ji približajo. Moje prijateljstvo s Srečkom je še dosti sveže in upam, da se bo še utrdilo.

Kosovel je umrl star komaj 22 let. Kako s tega vidika gledatena njogovo delo?

Janko Krištof: Ob tem, kako obsežen je njegov pesniški opus, ki ga je zapustil kot dvaindvasetleten in kako je svoje misli znal ubesediti, odkrivam v njem genija in postajam majhen ob njem. Sam si nikoli nisem prisojal, da bi znal sestaviti kakšno izpoved v njegovi višini pesniše izpovedi. Zato vidim svojo vlogo bolj v tem, da nekaj v tako dovršeni obliki, kakor je to znal izpvedati Kosovel, prinesem v živo na oder ter da ponudim priložnost, da se dotakne govorjena, pripovedovana pesem tega izrednega pesnika skupaj z glasbo ljudi, ki naju bodo poslušali.

Imate kako njegovo pesem, ki vam gre posebej k srcu, ki vam je najljubša?

Janko Krištof: Pesmi so kot otroci, ki si jih vzameš k srcu in nobena ni najljubša, ker je vsaka zelo močna. Iz Kosovelovih pesmi sem želel seastavit neko celoto njegovega življenjskega opusa, kar je skupna izpoved tega recitala.

Sam sem se najbolj našel v verzih kot mlad človek išče Boga, in ugotavlja, kako mu je nedostopen, to me tudi kot duhovnika zelo nagovarja. Najbolj do srca pa mi gre pesem »Nočem še umreti «, ko je on očitno v fazi, ko je zvedel za bolezen in zve da bo moral zelo mlad umreti. Jaz sem že daleč čez 60 in sem imel toliko lepega v življenju, in ob tem se že sprašujem, kako mora biti pri srcu tako mlademu človek, ki mu je naznanjena smrt. Seveda pa je močan tudi narodni motiv, prav tako socialni in ljubezenski.

Kaj so zadnje besede tega recitala?

Janko Krištof: Bodi svetilka, svetilka, svetilka.

Literarno-glasbeni večer ob 100. obletnici smrti Srečka Kosovela

Srečko in jaz

Krstna uprizoritev:

• Četrtek, 5. 3. 2026, 19.30, Farni dom Bilčovs
• Prireditelji: Krščanska kulturna zveza, Prosvetno društvo Lipa Velikovec, Dom prosvete Sodalitas v Tinjah
• Janko Krištof – recitacija
• Ana Tijssen – klavir
• Aleksander Tolmaier – režija
• Hanzi Tomažič – scenska postavitev
• Ponovitev:
• Četrtek, 12. 3. 2026, 19.30, Dom prosvete Sodalitas v Tinjah

Ponovitev v okviru Koroških kulturnih dnevov v Ljubljani:

• Petek, 27. 3. 2026, 19.00, dvorana Župnije Ljubljana-Koseze (Draga 14, Ljubljana-Koseze)