V vsem svojem umetniškem delu je iskal sledi človeka. Kot umetnik je svoje sledi vidno zarisal kot eden izmed najpomembnejših koroških, avstrijskih in srednjeevropskih umetnikov našega časa. Ostal je prizemljen doma v Štebnu, z Dunaja pa ga je pot vodila v svet. Valentin Oman, priznan umetnik, je bil vedno tudi koroški Slovenec. Če je narodni skupnosti zmanjkalo spoštovanje v deželi, je bila njegova najmočnejša slika jasna beseda. Tudi to je njegova močna sled.

Z umetnikom Valentinom Omanom se je pogovarjal Vincenc Gotthardt.

Praznujete 90-letnico. S čim v življenju gotovo niste računali?

Valentin Oman: Da bom tako dolgo živel. Kot mlad bi že trikrat lahko odšel na drugi svet. Kot otrok sem prijel v električni tok in me je hvala Bogu vrglo stran. Sedaj kot starejši posebnih problemov nimam. Moram pa paziti pri odprtjih razstav, sem že četrtič imel kolaps. Veliko kaj moram povedati in premalo pijem, mislim, da je to vzrok.

Ste kdaj mislili, da si boste s svojo umetnostjo ustvarili tako pomembno ime?

Valentin Oman: Sploh nisem mislil, da bom kot umetnik preživel. Zaradi tega sem se po diplomi na Akademiji za uporabno umetnost na Dunaju (danes Univerza za uporabno umetnost), ker tam niso ponujali izobrazbe, da bi lahko šel poučevat na gimnazijo, vpisal na Akademijo za upodabljajočo umetnost. Ker so pa tam rekli, da bi moral še diplomo za to akademijo narediti, sem to opustil, kajti če si že akademsko izobražen slikar, zakaj to še enkrat delati. Šel sem in mislil, da bom v Celovcu naredil izpit za Pedagoško akademijo. To pa je spodletelo, ker nisem znal igrati kakega inštrumenta. Tako sem potem ostal svobodni umetnik in moram reči hvala Bogu, če tako pogledam na svojo pot.

Ko je slika končana – koliko časa vam ostane, da ste z njo zadovoljni in v ustvarjenem mirujete? Koliko trenutkov je to? In potem, kako vam gre, ko stojite spet pred praznim platnom ali iščete čopič in izbirate barvo?

Valentin Oman: To je poseben trenutek. V slikarstvu nimamo posebnih kriterijev za kakovost. Te moraš sam določiti. To je občutek, ko misliš, da je sedaj slika v redu, vendar samo to včasih tudi ni zanesljivo znamenje. Zgodi se, da s sliko, ko jo čez nekaj časa spet pogledaš, nisi več zadovoljen in jo dopolniš in potem, pozneje spet enkrat. In potem je tako, ko platno obrneš, je zadaj zapisanih več letnic. Tako vidiš, katere slike so dvakrat ali trikrat predelane. Pravih kakovostnih kriterijev nimaš, to mora vsak slikar zase odločiti in tako se včasih zgodi, da sekaš mimo, da te občutek vara.

Ko je slika končana je že poseben občutek. Te imaš kot umetnik večkrat. Zaradi tega ostaneš zdrav. Lahko samo rečem: tebi ljuba umetnost se zahvaljujem, da sem postal tako star. Biti umetnik je poklic, v katerem nimaš občutka, da delaš, temveč je to užitek. Kot slikar si sam odgovoren za to, kar delaš, ker to delo ponuja dosti užitkov, tako da si lahko zadovoljen. Je pa že tako, da si kot mlad umetnik čakal, da te muza poljubi, v zadnjih desetletjih tega nisem več potreboval. Moje delo se začne že zvečer, ko premišljujem, kaj bom jutri naredil.

Koliko trenutkov je to, če je slika končana? To je trenutek, ki je mimo, ampak tudi ostane. Čez nekaj časa vedno znova pogledaš na to, kar si delal. Slika mora vendarle zdržati leta. Dokler imaš slike pri sebi, jih lahko še spreminjaš. Drugače je, če jo oddaš in potem sliko spet kje vidiš in si rečeš, to pa le ni bil tvoj najboljši čas. Tu ne moreš več kaj popraviti na sliki, to, kar je, je. Samo tudi do konca tega kriterija ne poznaš, kaj je najboljše, saj ne veš, ali nisi boljšo sliko spet predelal.

Biti umetnik je poklic, v katerem nimaš občutka, da delaš, temveč je to užitek.

Si lahko predstavljate, da boste kdaj s svojim umetniškim ustvarjanjem prišli na točko, ko boste rekli: To je bilo sedaj. To je bila zadnja črta, moje delo je končano?

Valentin Oman: To sem že večkrat premišljeval in mislim, da je ta moj poklic malo Sizifovo delo. Misliš, sedaj si na višku, bolje ne bo več in drugi dan začneš spet od začetka. In vedno te spremlja na poti kot slikarja strah, da delo ne postane rutina. Ko sem delal kapelo na Plešivcu na steni, sem pri temi Homo sapiens želel ustvariti nekaj, kar ob pogledu daje občutek, da gre za večplastnost, ki je izražena v več kulturah in več generacijah in ni samo ena plast naslikana na steno. Takrat sem še imel za temo Homo sapiens, to temo sem pred leti zapustil in sem postavil v središče svojega dela Ecce homo. To je bolj primerno za opis človeka. Pri slikanju moraš rutino pretrgati ali korigirati s tem, da prelepiš to poslikavanje a la prima, in počakaš, da se lepilo posuši, potem odtrgaš in tako raztrgaš rutino. Tako imaš dve stvari: na eni strani pretrgaš to, kar je bilo rutinirano, na drugi strani pa imaš eno plast, ki je nova. Nato začneš spet slikati in ta proces ponoviš, tako kot na Plešivcu desetkrat, tako da imaš večplastni rezultat, ki spominja na različne generacije, različne kulture … To večplastnost imam tudi doma, da na steni slikam, nalepim, dekolažiram in še enkrat dekolažiram in ta material na novo razrežem in skupaj kolažiram in potem mislim, sedaj je ta slika ecce homo to, kar sem hotel. Včasih pa se mi zdi, da je izpovedna moč še prešibka, in potem še enkrat predelam, da večplastnost ni tako konkretna, da postane še dosti prostora v sliki, tako da tisti, ki sliko gleda in tudi jaz sam, vedno tudi nekaj novega v sliki zazna. Tako je tudi pri fotografiranju. En posnetek, na katerem v hipu vidiš, kaj si fotografiral, mi je premalo, potrebnih je več plasti. Prej ko je bil še film, sem ves film poslikal, ga zavrtel nazaj in ga še enkrat v kamero dal in še druge tematike čez fotografiral, in si potem si pogledal to, kar sem fotografiral. Nastalo je nekaj skrivnostnega in niso bili takoj vsi odtenki vidni. To me zanima. Zato moje delo nikdar ni končano.

Gimnazijo ste obiskovali na Plešivcu. Pričakovana pot je bila, da bi postali duhovnik. Zakaj ste se odločili za umetnost?

Valentin Oman: Na Plešivcu je bila tedaj še zelo stroga vzgoja. Jaz do mature nisem vedel, ali bom šel za duhovnika, ali ne bom šel. Do mature nisem vedel, kaj bom in potem si malo od doma le čutil to željo, da bi sin šel v bogoslovje. Imeli pa smo zelo dobrega profesorja za likovno vzgojo, profesorja Hetzendorfa. Jaz sem že na Plešivcu vedno malo slikal in sem se potem po maturi odloči in si rekel: V bogoslovje ne bom šel, grem pa na akademijo. To je pa bil potem za starše problem, posebej za mater. Spominjam se, ko sem bil že na Dunaju in se je moj oče ponesrečil in sem prišel na pogreb, sem tam stal kot na zatožni klopi. Občutek sem imel, da pravijo ljudje, to je ta, ki ni šel v bogoslovje. Ampak mislim, hujši problem je to bil za mojo mater. Na Dunaju sem šele spoznal, da nisem bil navajen kritičnega mišljenja. Tam so bili štirinajstletni bolj napredni od nas, ki smo prišli s Plešivca. Dve knjigi sta me pospremili do bolj kritičnega razmišljanja. To sta bili knjigi Karla Krausa in Kurta Tucholskega.

Ko sem začel ta dva avtorja brati, sem se začel zanimati za take stvari, o katerih na Plešivcu nisi slišal nisem in tudi nisi mogel brati. In potem je bilo tako, da se je moje mišljenje spremenilo tudi, kar zadeva vero, in mi je postalo jasno, da je vera predvsem privatna stvar.

Mene včasih zelo moti v sakralnem prostoru pridiganje. Čas se je spremenil in treba je najti pravi jezik, kajti marsikaj nam je postalo jasneje. Ta otroški jezik je premalo. Najljubše mi je, če je glasba ali pa da je tiha maša. Imam težave z jasnostjo jezika o tem, kar enkrat bo. To z večnostjo je večplastno z dovolj prostora za interpretacije. Moja mama je rekla na smrtni postelji: Kako bo tam. Ne ve se. Ta stavek je zame še vedno smernica: Noben ne ve, kako bo tam. Jaz pravim, da upam, da je še nekaj. Pri besedi nebesa spremeniš eno samo črko in je ne ve se.

Umetnost, ki jo delaš v sakralnem prostoru, mora biti tako močna, da jo lahko vsak čas pokažeš tudi v muzeju.

Beli plašč vas je spremljal tudi pri vaših monumentalnih delih, ki so nastajala za sakralni prostor. Delo na zidu in dela v steklu. Kako ste se soočali ob teh delih s človeškim minevanjem, z večnostjo?

Valentin Oman: Mislim, da morajo stvari, ki jih zapustiš v sakralnem prostoru, biti tako močne, da jih lahko pokažeš vsaki osebi. Zato nikoli nisem delal kakih ilustracij, ta dela ne smejo biti biblia pauperum. V sakralnem prostoru je dolga leta bilo tako, da nisi čutil, da se kaj spreminja v umetnosti. V muzejih in galerijah je bila aktualna moderna umetnost. V cerkvah si imel občutek, da so samo ilustracije. Zase sem si rekel: Umetnost, ki jo delaš v sakralnem prostoru, mora biti tako močna, da jo lahko vsak čas pokažeš tudi v muzeju. Moj material za sakralne prostore je bil v zadnjem času steklo. Tako se podobe spremenijo v luč. Zato sem dal naslov za poslovilno vežico v Štebnu tudi naslov Ecce homo – lux aeterna. Človek se spremeni. Steklo je kakor most, da ljudje lahko bolje razumejo ali akceptirajo moderni umetniški pogled. Tukaj nisem slišal nobene kritike. Imam reducirano ambro, nekako rumeno, tudi če sonce ne prihaja v prostor, luč podobna soncu. Reliefno pečena stekla pri vsakem koraku spreminjajo figuraliko, ker se luč na reliefnih črtah lomi vedno drugače.

Dolga leta se moderne umetnosti v cerkvi nič ni čutilo. Pri nas je dolgo trajalo, da se vidi v cerkvah umetnost, ki jo je mogoče pokazati tudi v muzejih z moderno umetnostjo. Tako se počasi izgublja negativni prizvok za nekoga, ki ustvarja svoje umetnine za sakralne prostore. Dobro je, da moderne umetnine dobivajo svoj prostor v cerkvah, ker ljudje ob njih lahko začnejo drugače razmišljati in se jim odpira nov svet.

Nikoli nisem slišal, da je to del kulture na Koroškem, ne samo Slovencev in Nemcev na Koroškem, temveč vse Avstrije.

Vaša umetnost je bila vedno tudi stališče do družbenega dogajanja. S svojimi stališči ste se javljali glede enakopravnosti in spoštovanja narodne skupnosti na Koroškem. Najbolj jekleno stališče pa ste postavili s stelami z dvojezičnimi krajevnimi imeni dežele Koroške. Kako gledate na deželo in njeno politiko?

Valentin Oman: Če pomislim na čas, ko sem bil že deset let na Dunaju, me koroška politika sploh ni zanimala. Jaz sem bil tedaj že skoraj Dunajčan in problem je tudi bil, da sem slovenščino že skoraj pozabil. Ko sem se potem vrnil na Koroško, sem se moral skoraj spet začeti učiti slovenščine. Moj poseben odnos s Koroško se je začel, ko je Haider postal deželni glavar. Vedel sem, da moram nekaj storiti in sem se odločil, da dokler bo on deženi glavar, na Koroškem ne bom razstavljal. Morda je bilo naivno misliti, da se bodo temu protestu pridružili tudi še drugi umetniki. Takrat so me začeli zanimati dvojezični krajevni napisi. Nikoli nisem slišal, da je to del kulture na Koroškem, ne samo Slovencev in Nemcev na Koroškem, temveč vse Avstrije. Nad 800 dvojezičnih imen je to. Zato tudi nikdar nisem bil zadovoljen s konsenzom 164 napisov in se sprašujem, kaj je z večino kulturne dediščine. Jo pozabljamo? En sam članek je bil v Standardu, ki ga je na pisal Samo Kobentar, in tam sem prvič bral nekaj zanimivega glede napisov v slovenskem jeziku. Napisal je: »Ljudstvo, ki mu je kultura pomembna, ne potrebuje Avstrijske državne pogodbe s členom 7, kajti iz lastnega interesa bi svojo kulturo dediščino naredilo vidno.« Takrat se mi je porodila ideja dvojezične krajevne napise vliti v železo. En steber je vlit v železo, in leži pri Univerzi v Celovcu. Vliti vsa imena v železo, bi bilo predrago. Potem pa se je ponudila umetnost na gradbišču. Na kabine za tolmačenje na Univerzi v Celovcu sem zapisal dvojezična krajevna imena. Tam sem prišel do črke R. To je bilo leta 2002. Ker to zame še vedno ni bilo dovolj, sem rekel, zdaj bom krajevne napise v obeh deželnih jezikih vlil v bron. Takšen prototip je dolgo stal pred mojim ateljejem v Štebnu in naenkrat se je dežela z deželnim glavarjem Petrom Kaiserjem na čelu, odločila, da plača tri dodatne stebre. Sedaj pred Domom glasbe v Celovcu stojijo štirje. Če želimo vseh 836 dvojezičnih krajevnih imena vliti v bron, potrebujemo še devet stebrov. Sam sem si že rekel, da vlitje vseh stebrov ne bom doživel, zato sem to skrb predal v roke arhitekta in umetnika Karla Vouka. Bolj primerne osebe ne moreš najti in sedaj sem njegov asistent. Ta projekt je v njegovih dobrih rokah. V Evropskem parku v Celovcu se kaže nadaljevanje projekta. Nekaj donatorjev je plačalo naslednje stebre.

In če sva že v deželi Koroški. Vedno ste se videli tudi kot pripadnik slovenske narodne skupnosti. Kaj pravite o njej. Kako ji gre?

Valentin Oman: Naš problem na Koroškem je, da 90 odstotkov samo v nemščini živimo, vse manj v slovenščini.

Na Koroškem vedno redkeje čutiš, da tu živijo Slovenci. Hvala Bogu, da imamo Slovensko gimnazijo, ker ti, ki jo obiskujejo, so perfektni v jeziku. Meni manjkajo besede. To vidim, če imam intervju v slovenščini, to, kar zadeva umetnost, še gre, v tem trenutku, ko stvar postane politična, le težko najdem prave besede. Prav neverjetno je, da se na Koroškem še vedno najdejo ljudje, ki slovenska imena premažejo. Meni ostane samo to, da delam to, kar mi je najpomembnejše in se veselim, ko bodo na Koroškem vsa dvojezična imena vlita v bron.

Če pogledate na svoj umetniški opus. Na kaj ste najbolj ponosni, kaj vam je najbolj uspelo?

Valentin Oman: To so dvojezični krajevni napisi.

Atelje na Dunaju in atelje doma v Štebnu. Je kakšna razlika?

Valentin Oman: Več animacije ali impresij imam v mestu. Jaz sem vedno imel občutek, da je umetnost bolj za mestni kraj. Nekaj me je vedno motilo, če delam v ateljeju doma, da te spremlja to, kako si pred hišo že kot majhen otrok okrog hodil. Kreativno mišljenje moti to, ker vse to, kar vidiš, povezuješ z doživetji v preteklosti. Tu je tisto drevo in tam je tisti grm, pa tu si ti kot otrok. Zaradi tega je na Dunaju, ko stopiš iz ateljeja, vsakokrat nova pot, vse je živo in polno novih navdihov za ustvarjanje. Občutek je na Dunaju drugačen kot v Štebnu. Tam imam kontejnerje, ki jih že desetletja vidim. Najprej so beli, skozi transport so opraskani, potem pride rjavina. To so risbe, ki jih vidim samo na Dunaju, nikjer drugje. To so tako dobre risbe, ki jih sam ne znam narisati in so slučajno nastale. To fotografiram, potem na platno nalepim in potem doma predelam. To so moji pogosti cikli Dunajskih sledi. Na Dunaju imam največ vtisov. Če sem na Dunaju končal kako sliko, sem šel v kavarno. Tu v Štebnu, kam naj grem?

Katera sakralna umetnost, ki ste jo ustvarili, vam je najpomembnejša in kakšna v javnem prostoru?

Valentin Oman: Umetniško delo na Plešivcu je zanimivo. Samo z oltarjem nisem več tako zadovoljen. Tam sem citiral in tudi to je bilo preveč. Na Slovenski gimnaziji je moja simfonija. Tam sem delal, tako kot bi šel v atelje, a šel sem v šolo in delal. Tam nimam nič za kritizirati. Kot dela v sakralnem prostoru bi še omenil okna v poslovilni vežici v Štebnu, in tudi okna v farni cerkvi v Železni Kapli.

Na Slovenski gimnaziji je moja simfonija. Tam sem delal, tako kot bi šel v atelje, a šel sem v šolo in delal.

Kaj naj po Omanu ostane?

Valentin Oman: Dvojezični krajevni napisi vliti v bron, moji aluminijasti in železni reliefi. Mogoče se ohranijo okna, steklo je tudi trpežno in nekatere slike v privatnih prostorih. Največji problem je še vedno to, da ne veš, kaj bo z vsem tem, kar imam v depoju ateljeja na Dunaju in kar imam doma v depoju ateljeja v Štebnu. Lepo bi bilo, če se potem tudi še kaj zgodi, da se del tega, kar se ni videlo, tudi pokaže, ampak problematika je ta, in to vidiš pri kolegih, ki so umrli, da se potem dolga leta o njih nič ne vidi in sliši.

Dobesedno:

Vsaka Omanova naslikana ter v kovino ali steklo odtisnjena upodobitev je spomenik človeku. Značilne figure se pred nami ne razgalijo, temveč se zapredajo vase; so le še sence in lupine, ugreznjene v privid telesnosti. V podobi slehernika so povzdignjene v zavedanje svetosti (vsakega) življenja.

V svojih hieratičnih držah so lahko stražarji ukradenega spomina in razcefrane minljivosti; drugič pa v njih uzremo podobe brezizhodnega tavanja beguncev, tako značilnega za naš čas, zaznamovan z bolečino sveta in prevrednotenjem dovčerajšnjih vrednot. Ecce Homo Valentina Omana je obenem krik nemoči in upanja. Njegov vizualni nagovor poudarja etično poslanstvo umetnosti, nas vodi k razmisleku in spoznanju o smislu, figuralne podobe pa kot priprošnjiki posredujejo upanje in vero v boljši svet.

Marko Košan

O UMETNIKU

Valentin Oman je bil rojen 14. decembra 1935 v Štebnu pri Beljaku. Maturiral je leta 1958 v Marijanišču na Plešivcu, Gospa Sveta. Od leta 1958 do leta 1962 je študiral pri profesorici Hildi Schmid-Jesser na današnji Univerzi za uporabno umetnost na Dunaju. Leta 1963 je končal specializacijo za tiskovno grafiko pri profesorju Riku Debenjaku na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.

Poleg številnih razstav doma in v tujini – med drugim tudi v Omanu in Jemnu – je Valentin Oman uresničil raznolika dela za javni prostor ter naročila za javne zgradbe, med drugim tudi umetnostno oblikovanje Slovenske gimnazije v Celovcu, stenske slike in Piranski križev pot v cerkvi na Plešivcu ter na prevajalski kabini na Univerzi v Celovcu, ki je pokrita s trakovi z dvojezičnimi krajevnimi imeni Koroške. Kot koroški Slovenec se Valentin Oman zavzema za ohranitev in enakopravnost slovenskega jezika.

Valentin Oman ima med drugim častni doktorat Univerze v Celovcu, je nosilec avstrijskega častnega križa za znanost in umetnost prvega reda in je od Republike Slovenije prejel zlati red za življenjsko delo na področju likovne umetnosti.

Živi in dela na Dunaju in v Bekštanju.

Razstave in termini

VALENTIN OMAN
IN MEMORIAM: KRIŽEV POT UKRAJINA/BLIŽNJI VZHOD

Koroška galerija likovnih umetnosti

11. 12. 2025–1. 3. 2026

Razstava Valentin Oman, In Memoriam: Križev pot Ukrajina/Bližnji Vzhod v Koroški galerij likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Razstava je na ogled do 1. 3. 2026.

Razstava Valentina Omana In Memoriam: Križev pot Ukrajina/Bližnji Vzhod predstavlja najnovejša dela iz serije Ecce Homo reflektirajo vojne strahote (Ukrajina, Bližnji Vzhod).

Razstava v gaeriji Walker v Svetni vasi

Valentin Oman »Spuren sledi«

Do 31. decembra 2025.

Monografija

21. januarja 2026 bodo na Dunaju v Domu umetnikov (Künstlerhaus Wien) predstavili monografijo Valentina Oman ECCE HOMO – 1961 – 2025.