Cerkveni pevski zbor iz Večne vasi

Ob godu sv. Cecilije smo obiskali cerkveni pevski zbor v Večni vasi, ki je nekaj prav posebnega, saj ni običajno, da imajo podružnične cerkve svoj lastni pevski zbor. Da jim petje pri bogoslužju res veliko pomeni, pa dokazuje tudi dejstvo, da so vaščani sami zbrali denar za nove orgle.

Cerkev sv. Martina ponosno stoji sredi Večne vasi. Kot pravijo viri, je bila zgrajena že pred letom 1300, konec 15. stoletja pa je postala protiturška utrdba. Tudi petje ima tam že dolgo tradicijo, cerkveni pevski zbor je bil ustanovljen okoli leta 1920, prvi voditelj je bil Janez Kaiser. »Najprej so začeli ljudsko petje, ki ga je spremljal samo klarinet, nato so kupili prvi harmonij,« pripoveduje organistka Mirjam Polzer-Srienz, ki od leta 2014 vodi zbor. To nalogo, ki jo opravlja z velikim veseljem, je sprejela od svoje matere Bernarde Srienz, ki je bila 50 let organistka in voditeljica zbora ne samo v Večni vasi, ampak tudi v Globasnici. Za svoje delo je prejela Cecilijino medaljo. Zbor je vodil tudi Stefan Smrečnik, brat Hilde Jammer, ki je v Večni vasi mežnarica in seveda tudi pevka.

Pevke in pevci, če so vsi, jih je nad dvajset, so ponosni, da je Večna vas podružnična cerkev z lastnim pevskim zborom in hvaležni so voditeljici zbora za povezovalno vlogo. Prepevajo za praznike in ob godu zavetnika sv. Martina. Ker ima veška cerkev tudi pokopališče, pojejo tudi ob zadnjih slovesih. Vsako drugo leto je pri njih adventno petje, tudi letos bo na 4. adventno nedeljo, in takrat pojejo v dober namen, saj bodo zbirali za otroke z redko boleznijo, zaradi katere je njihova koža tanka kot krila metulja.

»Zdaj imamo pa orgle«

Devet let so vaščani skrbno pripravljali vaški praznik v ta namen, da so zbirali denar za nove orgle. Leta 2005 so jih blagoslovili in to je bil velik praznik za vse, saj je petje ob orglah še bolj slovesno. Veseli so, da je skladatelj Janez Petjak iz Štebna nekaj pesmi skomponiral posebej za njihov zbor. Pri pevski literaturi radi posežejo po skladbah domačih avtorjev. Tako čutijo še večjo povezanost med seboj. Pevke in pevci pravijo, da jim petje v zboru veliko pomeni: »V današnjem času je to edina priložnost, da srečaš sovaščane.« Skupaj praznujejo tudi rojstne dneve in se radi družijo. To, da so zastopane različne generacije, je še lepše. »Imamo pevce, ki že dolga leta pojejo in nosijo zbor,« jih predstavi Mirjam Polzer-Srinez. Po prijetnem pogovoru se pevke in pevci spet podajo na kor cerkve v Večni vasi in nadaljujejo vaje. Po klepetu in smehu, ki sta pomemben del vaj, nato ubrano zazvenijo cerkvene pesmi Bogu v čast in ljudem v veselje.

Mateja Rihter