Pliberški jormak ni samo sejem v Podjuni. Pliberški jormak je tradicija, ki obstaja že več kot šest stoletij. To je čas v letu, ki se ga vsak otrok veseli, v tem času se vsi domačini vračajo domov, da skupaj z najljubšimi praznujejo jormak. Jormak je za nas domačine tako imenovani »5. letni čas«.

V svoji predznanstveni nalogi »Pliberški jormak v letih 1950 in 2018« sem opisala jormak v letih 1950 in 2018. Glavni namen naloge je bil primerjati Pliberški jormak v letih 1950 in 2018 in osvetliti razlike.

Avtorica predznanstvenega dela: Johanna Klančnik
Šola: Slovenska gimnazija
Mentorica: Andreja Sturm

Za temo sem se odločila, ker prihajam iz pliberške občine in že od otroških let naprej obiskujem sejem na travniku. Ideje se je prvotno spomnila babica, saj sva se že zmeraj radi pogovarjali o jormaku. Pri pogovorih sem spoznala, da se sejem, kot ga je opisala ona, bistveno razlikuje od sejma, kot ga doživljam jaz. Tako sem se odločila, da primerjam jormak v letih, ko je babica odraščala, in zdaj, ko jaz doraščam.

Svojo nalogo sem razdelila na teoretični in raziskovalni del. V uvodnem teoretičnem delu sem opisala zgodovino in tradicijo Pliberškega jormaka. Primerjala sem gospodarsko vlogo med leti 1950 in 2018, zabavo leta 1950 in 2018 in družbeno vlogo leta 1950 in 2018. V zadnjih dveh poglavjih sem opisala še vlogo koroških Slovenck in Slovencev na jormaku in predstavila rezultat povpraševanja, ki sem ga izvedla septembra 2018.

Pri pisanju dela sem se opirala na dostopne digitalne in analogne vire. Nekaj zanimivih podatkov in slik iz leta 1950 sem našla v arhivu Othmarja Moryja. Opravila sem intervjuje z babico in dedkom, z novinarjem Silvom Kumrom in pliberškim županom Stefanom Visotschnigom, s pobudnikom »Svaveje ute« Jožkom Hudlom in s pliberškim dekanom Ivanom Olipom. Večkrat sem bila na mestnem občinskem uradu Pliberk, kjer sem se srečala s tržnim referentom in glavnim organizatorjem Pliberškega jormaka Arthurjem Ottowitzem. Njega sem tudi lahko vsak čas poklicala, če sem potrebovala podatke in informacije. Na koncu sem opravila še povpraševanje na Pliberškem jormaku.

Travnik je sedaj dvakrat večji

Pri raziskavi sem izvedela, da začetki Pliberškega jormaka segajo v leto 1393, ko je vojvoda Albrecht III. podelil mestu Pliberk pravico do letnega sejma in sicer za dan Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta. Ideja je prišla iz Št. Vida ob Glini, kjer prirejajo sejem že od leta 1362 naprej. Leta 1842 so Pliberški jormak prestavili za dva tedna, na prvi teden septembra. Datum jormaka določa god svetega Egidija, ki je po cerkvenem koledarju 1. septembra.

Spremembe med letoma 1950 do 2018

Do največjih sprememb med letoma 1950 in 2018 je prišlo z gospodarskega vidika. Travnik, na katerem se odvija sejem, je danes dvakrat večji od travnika leta 1950. Živinskega sejma sedaj ni več, a zato je atrakcija »Vrt malih živali« za otroke danes še posebej zanimiva. Velika sprememba je tudi vidna v številu razstavljalcev in obiskovalcev. Leta 1950 je jormak štel okrog 15.000 obiskovalcev, leta 2018 pa je štel okoli 351 razstavljalcev in verjetno okrog 120.000 ljudi, saj danes v času avtomobilov in javnih prometnih sredstev ni več problema priti na jormak. Včasih so pa ljudje morali hoditi že iz okolice nekaj ur peš, da so prišli vsaj enkrat na jormak, zdaj ga nekateri obiščejo kar vsak dan. Tudi infrastrukturo so vidno izboljšali. Občina iz jormaka ne sme delati profita, zato ves denar, ki ga dobi, investira v infrastrukturo. V zadnjih letih je izdala okrog 700.000 evrov za izboljšanje temeljnih naprav. S tem denarjem so zgradili nov most čez potok Bistrico, ki je poenostavil dostop do travnika. Napeljali so novo osvetljavo, obnovili kanalizacijo ipd. Poti na travniku so že v devetdesetih letih utrjevali. S temi ukrepi se je urejenost jormaka precej izboljšala.

Do največjih sprememb med letoma 1950 in 2018 je prišlo z gospodarskega vidika. Travnik, na katerem se odvija sejem, je danes dvakrat večji od travnika leta 1950.

Zabava je pravzaprav šele v zadnjih desetletjih postala pomembna točka jormaka. Jormak je bil leta 1950 predvsem gospodarskega značaja, danes pa je zabava v ospredju. Zmeraj več ljudi obiskuje jormak tudi ponoči, kar je pokazala tudi anketa.

V zadnjih 68 letih se je precej spremenila tudi družbena vloga jormaka. Leta 1950 so se predvsem znanci srečali na jormaku, saj so bili skoraj vsi obiskovalci in razstavljalci iz Pliberka in okolice. Danes srečamo tudi veliko tujih ljudi, kar je posledica modernizacije. Jormak se je v zadnjih desetletjih tudi časovno podaljšal: Do leta 1970 je trajal samo dva dni. Od 600. obletnice naprej traja štiri dni.

Zvonovi naznanijo začetek trgovanja

Cerkev vse do leta 1982 na jormaku ni imela posebne vloge. V ponedeljek zjutraj ob devetih so v mestni farni cerkvi obhajali tržno sveto mašo. Šele ko je posestnik Florian Kurath leta 1982 zapustil travnik katoliški Cerkvi, je le-ta dobila vedno večji pomen na jormaku. Začeli so vsako leto v soboto na površini avtodroma Prechtl s sveto mašo. Ko je gospod Prechtl nehal z avtodomom na Pliberškem jormaku, so sv. mašo premestili na površino avtodroma Pötscher. Tržno sveto mašo v ponedeljek še danes obhajajo, vendar ta ni več tako dobro obiskovana kot pred leti, zato pa vedno več ljudi obiskuje mašo na avtodromu Pötscher v petek ob 13. uri. Po sv. maši zvonijo zvonovi in od tega trenutka naprej je dovoljeno trgovati in v tem trenutku se jormak »neuradno« začne. Pred nekaj leti sta še mestni župan in tržni referent v soboto zjutraj prinesla najemnino v župnišče. Danes se to dogaja med povorko na Glavnem trgu v obliki posebne ceremonije.

Leta 1975 je bila ustanovljena »Svaveja uta«, ki se je do leta 2003 imenovala Šotor SPD Edinost.

Na koncu svoje predznanstvene naloge sem izvedla anketo na Pliberškem jormaku 2018, pri kateri je sodelovalo 50 ljudi. Vsi anketiranci so bili zelo prijazni in ob tej točki bi se rada zahvalila vsakemu, ki je sodeloval.

V svojem delu sem kljub težavam izvedela marsikaj novega o Pliberškem jormaku. Menim, da se je jormak precej spremenil, a upam, da se bo ta tradicija obdržala še enkrat 600 let ali več.

O avtorici: Ime mi je Johanna Klančnik, stara sem 17 let in prihajam iz Pliberka. Od leta 2011 naprej sem obiskovala Slovensko gimnazijo v Celovcu, na kateri sem letos maturirala. V prostem času sem rada pri babici in dedku na kmetiji, kjer sem v otroštvu doživela marsikaj lepega. Mogoče bom po maturi šla na Univerzo v Gradcu, a kljub temu bom skrbela za to, da bom prišla vsak konec tedna domov, da lahko obiskujem ljudi, ki so mi pri srcu.