iPaberkovanje po življenjskih žilah se imenuje pesniška zbirka Selana Martina Dovjaka, ki je nastala, »ker so utrinki, trenutki, majhni momenti, kratke misli, ki se pojavijo in jih skorajda slučajno paberkujem v obliki pisane besede, brez navideznih medsebojnih povezav.«

Pisanje pesmi se je porodilo pred desetimi leti, po težki operaciji ter po notranjem nagibu, da je »hotel in moral« pisati. Polagoma se je začelo kreativno delo, ki se je zlivalo v pesmi. Pesmi so široko zasnovane. Nekatere so skoraj otroške, primitivne pesmi, druge so tudi intelektualno bolj zahtevne. Pesmi obsegajo tako celo paleto. Nekatere so tudi verske.

Najljubše lastne pesmi pesnik, slikar, profesor in kulturni delavec nima. Kot najbolj »izvirno« omenja pesem z naslovom »Iskanje«. Ta pesem je nastala iz trenutnega občutka, iz utrinka. Pri velikih duhovih sem iskal iskrico veselja do bodočega raja presrečne usode in sem našel mlakužo vprašanj in neskončno utrujenost. Zato grem zdaj spat! Besede je umetnik iskal ves večer. Pri besedah se je trudil, na koncu pa opazil, »da nič nisem opazil in nič nisem kapiral, zato sem šel spat.«

Med 85-imi objavljenimi pesmimi so tudi politične pesmi kot na primer »10. oktober«. Kdor jo zna pravilno brati in tolmačiti, bo opazil, kaj je hotel Martin Dovjak povedati. Pisana je tudi nalašč z moralno, kritično konotacijo, saj je bil Martin Dovjak dolga leta aktiven tudi na političnem področju pri Narodnem svetu koroških Slovencev in Slovenk. Tako je opazil, da pri gotovih ljudeh resnica hitro izgine, ko gre za osebne politično nazorne interese in so nastale tudi politične pesmi. Spoznanje, za katero je vesel. Nekaj doživetij in frustracij je zabeleženih v pesmih zbirke, ki obsega 107 strani in je izšla pri Mohorjevi založbi.

Pesmi v prvi vrsti ne piše za bralce, temveč »zaradi pisanja in da se izražam. Vseeno pa je pomembno, da ljudje uživajo. Če je komu pesem všeč, sem cilj dosegel, če koga kakšna pesem razburja tudi. V zadnji konsekvenci je tudi v redu, če kdo pesem odklanja. Najslabše bi bilo, če bi prebral pesmi in ostal indiferenten, da ne bi imel nobenih čustev.«

Prvi postopek pisanja pesmi je, da Martin Dovjak vsako napiše s svinčnikom v poseben zvezek. Šele kasneje, ko začne izpeljevati in v določenih primerih pridejo rime, takrat počasi šele piše pesmi na računalniku in jih včasih tudi spremeni.

15. marca bo Martin Dovjak bral svoje pesmi pri slovenskih koroških kulturnih dnevih v Ljubljani. Gorazd Wakounig, zmagovalec letošnje Tischlerjeve nagrade, bo govoril in glasbenik Roman Verdel bo z glasbeno šolo obkrožil branje Selana.

Pesnikovanje in tudi slikarstvo nastaneta vedno iz notranje potrebe, iz vsakodnevnega ukvarjanja. Trenutki so, ko nastanejo, potem pa spet nekaj časa ni nič. »Pri pesmih se polagoma malo kaj nabere, redno jih objavljam v koroški reviji Rastje in isto je s slikarstvom. Če je kakšna razstava, me običajno tista razstava motivira, da nastane več slik. Imam celo vrsto slik doma, ki jih še nihče ni videl. Če je kaka razstava, naj bi imela značaj celovitosti,« poudarja umetnik.

Celovitost je bila vprašanje tudi pri pesniški zbirki »Paberkovanje po življenjskih žilah«, ker so pesmi tako široko zasnovane. Z Mohorjevo založbo se je pesnik zedinil, da pesmi niso tematsko strnjene. V tem primeru bi nekatere pesmi popolnoma izpadle. Zato se je avtor odločil za objavo pesmi, da so razporejeni po abecedi. Navidezno pesmice povezujejo naslov zbirke.

Odzive je pesnik in slikar dobil že več. Malokdo se upa kritizirati, pove, čeprav je umetnik zelo odprt za konstruktivno kritiko. Ta spodbuja in vsakemu kreativnemu ustvarjalcu tudi pomaga.

Zgleda nima, zelo mu pa imponira, da umetniki kot Peter Handke ali Martin Kušej gredo svojo pot. Tudi če so v javnosti bolj problematizirani, kot so si zaslužili, ostanejo sami sebi zvesti v prepričanju, da je to, kar ustvarijo, da so to oni. Po domače: jaz grem svojo pot. Tudi nekaj je, kar je mogoče najti pri izvirnih znanstvenikih, kot je to Ludwig Wittgenstein. Šel je svojo pot in je bil izviren in to je genialnost in to, kar sam v majhnem in v idealu pogledam. Upam, da tudi jaz grem svojo pot. Kam ga bo vodila ne ve.

Kaj pravi sam o sebi: vsak gre tisto pot, po kateri gre s čim večjo resnostjo in tudi z malo šalo in z nasmehom. Iščemo resnost življenja kot Božji otroci. Nismo le nekaj slučajnega, gremo to našo pot z nalogo, vedoč, da bodo verjetno naša dela, upam da, nas preživela, mi njih gotovo ne.

S svojimi slikami Martin Dovjak opisuje lepote in harmonije. Pri gledalcu hoče sprožiti kaj veselega in dobrega. V njegovih pesmih prevladuje bolj razmišljanje. Tako se pesmi kot tudi slikarstvo dopolnjujeta. Sam o sebi pravi, da se »od mene vse izve, če gledaš moje slike in bereš moje pesmi.«

Alexandra Praster