V Ziljski dolini poteka pomemben projekt za ohranitev slovenskega ziljskega narečja »pa našan«. V okviru čezmejnega projekta Lingua, ki poteka pod vodstvom Mohorjeve družbe v Celovcu in v sodelovanju z Univerzo v Mariboru, sistematično zbirajo in digitalizirajo govorjeni jezik spodnje Ziljske doline. Ziljani in Ziljanke so za projekt prispevali več ko sto ur narečnega govora, s čimer so ustvarili dragocen jezikovni zaklad za prihodnje generacije.

Pomemben cilj projekta je razvoj jezikovne aplikacije po vzoru Duolinga, ki bo omogočala učenje ziljskega narečja tudi zunaj doline. Aplikacija temelji na avtentičnem govoru domačih govorcev in predstavlja sodoben odgovor na izzive izginjanja manjšinskih jezikov.

Projekt Lingua so organizatorji predstavili tudi na Ziljski fešti preteklo soboto v šiše v Zahomcu. Fešta je bila tudi namenjena ozaveščanju o pomenu jezika. Kazali so film »Buag nan daj te dober čas«, nastopili so lutkovna skupina Pikce pr Zile, Mladinski zbor Oisternig, kvartet Mundart ter skupina Die Illegalen. V spominu rajne Mici Bartoloth sta njene narečne pesmi brala Ana Grilc in Simon Schnabl. Predsednik SPD Zila Daniel Mešnik in Tischlerjeva nagrajenka Milka Kriegl sta spremljala skozi pester večer.

O pomenu sodelovanja ziljske skupnosti in dolgoročnih ciljih projekta je govorila tudi Tatjana Koren-Zwitter, jezikoslovka, ki poudarja, da so v središču projekta ljudje in živa raba jezika.

Zakaj je projekt Lingua Zila Digital pomemben za Ziljsko dolino?

Tako kot je vsak jezik oz. tudi vsako narečje bistveno za identiteto in kulturo skupnosti, tako je tudi ziljsko narečje bogastvo in pomembna dobrina za Ziljsko dolino. (Pri tem ne razlikujem vloge narečja od vloge jezika, ker je v svoji funkcionalnosti enakovredno.) Število govork in govorcev ziljščine je v zadnjem stoletju močno upadalo, tako da se soočamo s položajem, ko le še malo mladih ljudi govori ziljsko ali »pa našan«, kot pravijo na Zilji. To pomeni, da starejša generacija jezika ni več prenašala na mlajše generacije. Vzroki za to so razni, osebni ali družabni, segajo od socialnega pritiska prek političnega zatiranja tja do ugleda jezika. Položaj je danes že skoraj pet do dvanajstih, da se jezik ne bi izgubil. Zato smo se lotili projekta, ki želi po eni strani ohraniti jezik kot tak, po drugi strani pa pritegniti domačinke in domačine, da se (znova) soočajo z jezikom in s svojimi koreninami. Posnetki so tudi dokumentacija bogate kulturne dediščine, ki obsega širok vsebinski spekter, na primer nekdanje in sedanje življenje na vasi, pripovedi o drugi svetovni vojni, ziljski običaji – predvsem žegen, kultura, šport, šola in še veliko več.

Kaj je pri tem projektu vaša vloga?

Digitalizacija ziljščine je v središču projekta Lingua, ki ga izvaja Mohorjeva v sodelovanju z Univerzo v Mariboru in s pomočjo domačega društva SPD Zila. Skupaj z Uši Sereinig s Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik sva transkribirali 100 ur govorjenega jezika v poenostavljenem fonetičnem zapisu. Hkrati sem sodelovala tudi z društvenicami in društveniki, ki so snemali na terenu. Poslušala in pregledovala sem posnetke, vodila evidenco metapodatkov govork in govorcev ter metapodatkov snemanja.

Večina gradiva je bila posneta na novo, na voljo pa so bili med drugim tudi radijski posnetki Slovenskega oddelka ORF-a, gradivo Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik ter obstoječi avdio in filmski posnetki društva.

Kako ste doživljali zapisovanje intervjujev v ziljskem narečju?

Transkribiranje posnetkov je zelo zahtevno in izzivno delo. Po eni strani zapisovanje ziljščine ni nekaj vsakdanjega, jezikovne posebnosti, kot sta polglasnik ә ali diftongizacija – ko se dva različna samoglasnika zvežeta – pa zahtevajo veliko pozornosti. Po drugi strani napreduješ zelo počasi in potrebuješ veliko potrpežljivosti in vzdržljivosti.

Seveda je vsak posnetek drugačen in poseben, tako kot vsaka posamezna govorka in vsak govorec. Zame je bilo najtežje, da sem se lahko po petih ali šestih urah transkribiranja še naprej motivirala za delo, saj si v tem času povprečno transkribiral le 15 do 18 minut posnetka. To pomeni, da v eni uri povprečno transkribiraš tri do štiri minute posnetka.

Kako je bilo poslušati in zapisovati zgodbe znanih in neznanih ljudi?

Vsak posnetek je nekaj posebnega in zahvala velja vsem ljudem, ki so sodelovali, nam zaupali in pripovedovali predvsem o svojem življenju. Sama sem se ob prikupnih, veselih zgodbah velikokrat smejala, ob žalostnih pripovedih pa celo jokala, predvsem ob tistih, povezanih z nacionalsocializmom in diskriminacijo. Samoumevno je, da javno o konkretnih vsebinah posnetkov ne morem govoriti.

Se je s tem delom vaš odnos do Ziljske doline ali do ziljskega narečja kakor koli poglobil ali spremenil?

Seveda se je moj odnos do ziljščine spremenil. Po eni strani sem se je še naprej učila, saj nisem rojena Ziljanka, po drugi strani pa je jezik postal srčna zadeva in se je, zaradi intenzivnega poslušanja, močno zasidral v meni. Velikokrat ziljščino slišim v svoji glavi. To so veseli in tudi otožni občutki.

Tatjana Koren-Zwitter in Uši Sereinig sta pretipkali 100 ur posnetkov 36 moških in 37 žensk iz občin Straja vas in Bistrica na Zilji. Najmlajši govorec je star 24 let, najstarejši 95.