Njihove babice in dedi so bili deportirani. Vnukinje in vnuki te zgodovine niso doživeli, a vendar jo nosijo s seboj. V Šmihelu so spregovorili Brina Kušej, Nadja Polzer, Samuel Mesner in Samo Stern o tem, kako danes razumejo svojo družinsko preteklost ter kako ohranjajo in povezujejo svoje življenje z dediščino preteklih generacij. Odgovore je z njimi iskala moderatorka Eva Hartmann, prav tako potomka deportirancev. Pa poglejmo najprej, kdo je potomec katere družine.

Brina Kušej in Samo Stern: Davidova družina iz Šmihela. Družina (starši in štirje otroci, stari med 1 in 7 let). Družina je imela v danih razmerah »srečo«. Odpeljali so jih v zbirno taborišče v Žrelec, kjer so ostali nekaj dni. Prastarši so v taborišču zboleli. Pripovedovali so nam, da je bil eden izmed višjih nacističnih funkcionarjev v taborišču doma iz Šmihela, torej sosed. Interveniral je, zato so družino odpeljali nazaj domov.

Brina Kušej: Družinska zgodovina Tolmaier–Poderšnikovi. Družina je bila izseljena 14. aprila 1942 kot vsi ostali, najprej v Žrelec, potem pa v taborišče Frauenaurach. Prababica Marija Tolmaier je bila noseča z Nužijem Tolmaierjem (umrl leta 2025).

Nadja Polzer: Družina Koren iz Večne vasi. Celotno Korenovo družino so nacisti aprila 1942 deportirali: Nadjinega pradeda, nosečo prababico Lono (noseča je bila z Nadjino babico Nadico), Štefeja, starega 16 mesecev, Hinko je bil star 12in pol let, Cvetka pa 9 let. Pot v pregnanstvo je družino najprej popeljala v zbirno taborišče Žrelec, nato pa naprej v taborišče Hesselberg. 7. junija 1942 se je v bolnišnici blizu taborišča Hesselberg – med sirenskim alarmom in z njim povezanim kaosom – rodila Nadjina babica Nadica (umrla leta 2025).

Samuel Mesner: Družina Partl p. d. pri Črnku. Samuelov ded Jože Partl, z družino, je bil kot petletni fant pregnan s strani nacistov. Najprej je bil deportiran v taborišče Hesselberg, nato v Weißenburg. Konec druge svetovne vojne pa je dočakal v taborišču Eichstätt. Za predsednika Zveze slovenskih izseljencev je bil izvoljen leta 1979. Po 37 letih na tem položaju je ocenil, da je čas za generacijsko zamenjavo in je oddal svojo predsedniško funkcijo. Vse svoje življenje se je zavzemal za ohranjanje spomina na pregnanstvo in za pravice prizadetih družin. (Umrl leta 2024.)

Kako je nastajal spomin?

Enkrat je bilo tako daleč. Morda beseda, obnašanje, molk, pogovor. Kdaj ste prvič slišali za usodo svojih prednikov? Kako ste to doživeli? Ali je bila morda kakšna pripoved ali situacija, ki vam je posebej ostala v spominu? Eva Hartman pogleda, kdo ji bo prvi odgovoril. Začne Samo Stern: »Pri nas doma je to poseben občutek, ki ga delimo. To je najprej abstrakten pojem. Prideš nazaj, imaš občutek, da ne spadaš sem, da si drugi.« Pove tudi, da je bilo na prireditvi pregnancev, ko mu je prvič prišlo na misel, da je nekaj narobe. »Cel kup ljudi je jokalo, da vidiš, da se stari ljudje po desetletjih jokajo in to vidiš kot otrok. Pa potem slišiš tudi drugo verzijo. Ena je od dedeja, druga od njegove sestre, ker sta bila različno stara in sta dojemala vsak drugače.«

Brina Kušej ima pregnance tako na očetovi strani kot na mamini strani. »Vedno je bilo vse to tematizirano, ne da bi res razumela, kaj je dejanska situacija. Prvič je to bilo v šoli, ko smo dobili nalogo, da se z nekom pogovarjamo o vojnem času. Izbrala sem dedeja in ga vprašala, kako je bilo v drugi svetovni vojni. Pripovedoval je, da je ministriral in slišal, kako padajo prve bombe. Mama mi je pripovedovala, kako je bilo takrat, ko so table podirali in je bil dedej čisto bled in se bal, da spet pridejo po njega. A takrat vsega tega nisem razumela.«

Samuel Mesner pravi, da si sicer vsakdo misli, da je bila to pri nas doma vsakdanja tema, sploh ker je bil dedej več desetletij predsednik Zveze slovenskih izseljencev in smo z njim živeli hiša ob hiši. »Dedeja sem moral o tem času že aktivno vprašati, da je kaj rekel. Težko je reči, kdaj je bil trenutek, da sem to dojel. Spominjam se, ko so odkrili spomenik na Radišah, je bila to pozitivna situacija. Neka nervoza je bila v zraku. Da sem vse to prav razumel, sem bil gotovo že starejši od 20 let. Dedej me je prosil, da mu pišem govore na računalnik, njegova pisava ni bila najbolj perfektna. Govore mi je narekoval kar tako iz glave. In takrat sem vedel, da je bila ta tematika v njegovem telesu in duši.«

Nadja Polzer pove, da se je njena babica rodila v taborišču in ko je prišla nazaj, je bila še vedno dojenček. To je bila vedno tema in babica je bila najmlajša od štirih otrok. »Če so se med seboj pogovarjali, je bil v teh pogovorih poseben emocionalni vidik. Starejši so bili, bolj so se o tem pogovarjali. Morda se je najprej morala razliti bolečina in so se potem šele mogli več o tem pogovarjati.«

V kolikšni meri in na kakšen način so v vaši družini govorili o tej zgodovini? Je bila to odprta tema ali bolj zamolčana?

Samo Stern: »Govorilo se je že. Velika tema pri nas je bila tudi, da je drugim pregnancem še slabše šlo, da so bili dlje časa v pregnanstvu. Zapomnil sem si, da je ded rekel: Nas so izselili, ker smo Slovenci. To so bili posebni trenutki, da sem se z njim bolj resno pogovarjal. Bilo je leto pred smrtjo, da sem bolj razumel njegov strah, ki ga je nosil. Ponavljal je: Nas so izselili, ker smo bili Slovenci, zato je pomembno, da smo zavedni. To je bilo ozračje v družini. In tudi to je bilo čutiti: mi smo bili samo dva tedna od doma, drugi nekaj let.« Samuel Mesner pravi, da ta tema prihaja bolj v intervalih. »Časi so v življenju, ko je v ozadju. Trenutki so, ko si mislim, da je to že kruto, to je trdo. In če je že za nas trdo, kako je to moralo biti za prednike. Ta interval prihaja in gre in spet pride.« Brina Kušej se zaveda, da družinska zgodovina vpliva na življenje. »Pri meni se izraža, kako zaznavam druge diskriminacije in sem bolj senzibilna zanje in mi je enakopravnost ter spoštljivo medčloveško ravnanje pomembno. Čutim zelo močne občutke, ko pojemo pesmi povezane z 2. svetovno vojno. Pihljaj vetrič .. to je ena taka pesem.« Nadja Polzer se je veliko pogovarjala z babico. Čeprav ni kaj slabega doživela, je dobila panične napade in je potem šla na psihološko terapijo za izseljence. To je bil tri leta zelo emocionalen postopek. »In danes sem mislila, da sem to že vse dobro prebolela, pa so se spomini vrnili – ti pa imajo določeno težo, ki je ne moreš odložiti. Posebej močne pa so emocije tudi pri pesmih.« En poseben občutek je izrazil Samo Stern je, ki je v zraku: »Občutek biti drug, ne del skupnosti.«

Vprašanje je bilo tudi, kako nameravate to zgodovino posredovati svojim otrokom? Nanj je odgovoril tudi edini oče v krogu mladih Samuel Mesner: »Najstarejši otrok je star pet let in potrebuje še nekaj časa, da bo to dojel. Imamo pa doma krožnik, ki so ga naši pregnanci prinesli iz taborišča. To je en buren, star spraskan krožnik. Otroci še niso vprašali, zakaj ja ta krožnik v kuhinji. Še ni tema in upam, da še ne bo tako hitro tema.« Samo Stern pravi, da je treba videti spomin na deportacijo in ohranjanje spomina nanjo širše. Gre za kontekstualizacijo, pravi, zakaj je do tega prišlo: ne le zato, ker smo bili Slovenci, temveč zato, ker smo bili drugačni. In za to je treba ostriti to zavest, da ne bo prihajalo do kakršnekoli diskriminacije, ker je kdo drugačen.

Razstava pisem z rdečo nitjo

Sešita pot domov

Pogovori s pričami časa, spomenik, diskusije, predavanja. V letu spominjanja 2025 so se v Šmihelu podali »Skupno na poti«. Na eni poti so bili tudi dijakinje in dijaki Slovenske gimnazije. Na koncu te poti je nastala razstava pisem, ki so jih našivali. Razstava je na ogled v farni dvorani v Šmihelu.

Koraki 1

Septembra 2024 so se dijakinje in dijaki 4. in 7. razreda Zvezne gimnazije za Slovence podali na pot spominjanja. Obiskali so vas Bistrica pri Pliberku, od koder so nacisti aprila 1942 izselili več slovenskih družin. Potomki dveh izseljenih družin Dragica Reckar Krištof in Mateja Mesner sta na svojih domovih sprejeli mlade in jim pripovedovali zgodbo svoje družine. S tem znanjem so se mladi odpravili v Werkhof Bistrica, kjer so se v literarni in umetniški delavnici poglobili v tematiko pregona in vrnitve.

V prvem delu delavnice so se učenke in učenci s pomočjo zvočnih posnetkov, slikovnega in besedilnega gradiva, ki ga je pripravila Sabina Buchwald, seznanili z življenjskimi razmerami v koncentracijskih taboriščih. Zelo osebne pripovedi in številni literarni impulzi so navdahnili mlade, da so napisali pisma svojim domačim, prijateljicam ali sorodnikom. Besedila izražajo globoko povezanost med piscem in prejemnikom pisma. Opisujejo neizmerno žalost, ki je obdajala družine v vojnem času. Obenem pa izražajo veliko zaupanje v srečno vrnitev in snidenje družine. Pisma so polna obupa, smrtne groze, lakote in poniževanj, v njih se zrcalijo ljubezen, domotožje in zaupanje v boljšo in lepšo prihodnost. (Micka Opetnik)

Koraki 2

V drugem delu delavnice smo se z mladimi v mislih podali v situacijo vojnega časa. Predvidevali smo, da je bilo komaj mogoče priti do belega papirja. Domnevali pa smo, da so bili ljudje zagotovo iznajdljivi in so uporabljali materiale, ki so jim bili na voljo. Tako smo naredili barve iz preprostih kuhinjskih sestavin, kot so čaj, kava in začimbe. S temi barvami smo obdelali papir in ga postarali. Na enak način smo izdelali tudi kuverte. V naslednjem koraku smo se srečali na gimnaziji in tam nadaljevali z delom na pismih. Vzeli smo si trenutek tišine in zaprli oči. Ponovno smo se v mislih podali v preteklost, v trenutek, ko so se izseljenci vrnili v svoje domove, v ljubljeno domovino. Kakšna je bila pot domov? Je bila vesela ali žalostna? Je bila ravna ali je vodila čez hribe in doline?

Mlade smo povabili, da v mislih na to z iglico in rdečo nitjo sami »sešijejo pot domov«, pot, kakor so jo videli, čutili, slutili. Nastale so raznolike poti, nobena ni bila enaka drugi. Včasih se je nit pretrgala, včasih pot ni vodila do želenega cilja, včasih se je listek strgal.

V inštalaciji visijo pisma o neznani preteklosti, rdeča nit pa simbolično kaže pot domov – v tukaj in zdaj. (Melina Kumer-Reichman)