»Feinigovi duri in moli« je naslov stalne rubrike v mesečni kulturni prilogi Nedelje. To je rubrika, v kateri opozarja Andrej Feinig na dragocene glasbene dosežke iz Alpsko-jadranskega prostora, za Nedeljo pa napiše od časa do časa tudi kako glasbeno kritiko. Vedno je prepoznaven v svojem stilu: čeprav redkobeseden, zna kar gostobesedno spregovoriti med vrsticami.

Zna pa kako stvar tudi popolnoma zamolčati. Na primer svoj 50. rojstni dan. Nikakor  mu ne uspe molčati, kadar govor nanese na orgle, kraljico instrumentov. O njih ima mnogo povedati in to skoraj iz dneva v dan več, saj stori vse, da bi znanje okrog orgel na Koroškem še razširil. Zato je posvetil že v številne temne kotičke in našel marsikateri zanimiv podatek.

Pred dvema letoma je postal član petčlanske Orgelske komisije krške škofije. Ta komisija je prvi naslov za fare, če želijo nabaviti nove orgle, popraviti stare in potrebujejo informacije v zvezi z orglami. »Nabaviti nove orgle ni vsakdanja stvar, zato je pomembno, da sredstva premišljeno uporabijo. Včasih pa je dobra rešitev, popraviti stare.«
Sploh tedaj, če so delo kakega znanega orgelskega izdelovalca. Andrej Feinig našteje kar tri orgelske delavnice, ki so jih imeli koroški Slovenci. Najznamenitejša je seveda Grafenauerjeva orgelska delavnica v Mostah blizu Šmohorja v Ziljski dolini. Tam so kar trije Grafenauerjevi rodovi izdelovali orgle. Po imenu je bil najpomembnejši Franc Grafenauer, ki je bil tudi predstavnik koroških Slovencev v parlamentu. Naslednji je bil Colarič iz Borovelj. »Šele pred kratkim sem izvedel, da je imel svojo delavnico tam, kjer ima danes ordinacijo zdravnik dr. Franc Wutti,« pravi Andrej Feinig, ki marljivo zbira še tako majhne podatke o slovenskih orgelskih delavnicah na Koroškem. Nadaljuje: »Tretji izdelovalec orgel je bil Kuhar iz Brodi, ki je imel svojo delavnico v Zakamnu pri Vetrinju.« Zbiranje informacij o teh treh orgelskih delavnicah mu je srčna zadeva. Je pa tudi odkrit, da zaenkrat ne razmišlja o kaki obširni brošuri, prosi pa za podatke o teh treh delavnicah. »Morda bo kdaj dosti podatkov za kako brošuro.« Zanima ga seveda tudi zgodovinsko ozadje. Za dve delavnici je bilo izseljevanje tema. Franc Grafenauer je izgubil svojo ženo v izseljeništvu, izseljeni so bili tudi Kuharjevi sorodniki.
Andrej Feinig, ki uči v Glasbeni šoli klavir in orgle, si želi, da bi orgle pri mladini spet bolj prišle v zavest. To pravi brez tarnanja, saj z veseljem našteje mlade orgelske virtuoze, kot so Mirjam Pogelschek, Damian Oitzl, Alek­sander Kassl ... Toda ve tudi za župnije, kjer ni nobenega organista, znane pa so mu tudi župnije, kjer so na voljo tudi štirje organisti, kot je to v Kotmari vasi, kjer tudi sam orgla.

Andrej Feinig dobro pozna stanje orgel na dvojezičnem ozemlju. Tudi to pove: »V Rožu je nekaj orgel, ki ne pojejo več.« To pomeni, da so neuporabljive, to pa zaradi tega, ker niso popravljali malenkosti, zdaj pa je popravilo skoraj nepoplačljivo. Nekaj je orgel, starih več kot 200 let. Ene so posebej stare. Te so v cerkvi Marija v Trnju v Železni Kapli. »Te orgle so izdelali okrog 1600 in so med najstarejšimi v Avstriji. Samo intonirati bi jih bilo treba, drugače so v redu.« Ob tem pa Feinig potoži: »Če bi kje drugje imeli tako dragocene in stare orgle, bi potekal vsako leto festival orgelske glasbe. Kraj in cerkev bi bila znana po teh dragocenih orglah. Pri nas ni tako.« Morda ker ne vemo za dragulje v naših cerkvah. Toda to se spreminja, Andrej Feinig nam jih pomaga odkrivati. Tako bo iz trditve  »Org­le ne pojejo več« nastal vzklik »Orgle spet pojejo«.