Okrepljene glasilke za pogovor z vnukinjo»Moja kuhinja je pisarna,« reče Marica Sommeregger za veliko kuhinjsko mizo na svojem domu v Št. Primožu in potisne stran prenosni računalnik, nekaj papirjev pa odloži na tiskalniku, ki ostane, kjer je, saj je že čisto na robu. V ozadju fotografija hčerk Jane in Tamare. Mimogrede pove, da je sedaj že 14 mesecev tudi babica. Pa da ne pozabimo, vzrok obiska je njena 70-letnica.

Njeni spomini na otroštvo so lepi. Odraščala je v družini s štirimi otroki v Mlinčah, vendar »za denar je bilo zelo trdo«. Oče je bil kolar in »ko so prišla kolesa iz gume, je imel atej vedno manj dela«. Ko njen oče s svojim delom ni več mogel preživljati družine kot kolar, je šel nekaj časa delat za gradbeno podjetje v Celovec. »Lepo smo se imeli,« pravi. Ker je bila edina »dečva«, jo je atej zelo cartljal. In spominja se, »za delo je veljalo samo to, kar se je ročno delalo«.

Nekaj je bilo za očeta in mater vedno pomembno: »Otroci morajo imeti dobro osnovo za nadaljnje šolanje«. Pa je tudi ona prišla na Slovensko gimnazijo. Njen brat Stanko je že bil na gimnaziji in je bilo treba zanj plačevati dom z redkim denarjem, ki je bil pri hiši. Pa je potem tudi ona začela obiskovati gimnazijo. Začela je z drugim razredom. »Nekako je šlo.«

Njena poklicna želja je bila, postati učiteljica. Odločila se ja, da gre na Dunaj študirat ruščino, angleščino in nemščino. Ko je prišla vmes operacija na glasilkah, je že slutila, da bo le težko poučevala. V počitnicah med študijem je začela delati v prevajalski pisarni Karla Smolleja. Potem je to delala ob študiju in vedno manj študirala in delala izpite za tolmača. Vedno jo je spremljala želja, da bi se vrnila na domačo Koroško. Ko so iskali ljudi, ki bi se šolali na Ljubljanski banki in se po tem vrnili na Posojilnice na Koroškem, je to priložnost izkoristila. V Celovec je nato prišla kot sodelavka predstavništva Ljubljanske banke, tam ostala 15 let, dokler ga niso zaprli, nato pa je do upokojitve delala na Zvezi Bank.

»Če bi vedela, da se bodo glasilke popravile, bi seveda bila učiteljica,« pravi in dodaja, »mislim pa, da bi bila preveč popustljiva«. Na vprašanje, o čem je sanjala, pravi, da je vedno želela imeti otroke. Te sanje so zaživele v dveh dekletih, na kateri je že zelo ponosna. Tudi to, da je zrasla v društveno delo, je bilo vedno na obzorju. Nastopala je pri igralskih skupinah in zanjo je bilo pomembno, »da sta bili dekleti v društvu domači«. In če vidi, kaj mladi danes vse zmorejo na ustvarjalnem področju, »potem si rečem, za to se splača napeti vse sile, to nas odlikuje in dela v deželi, državi in tudi v svetu prepoznavne. Mlada inteligenca nam daje samozavest. Tako smo prodrli in prodiramo v širni svet«.

Živi samo nekaj metrov stran od Kulturnega doma Slovenskega prosvetnega društva Danica v Št. Primožu. Kako je slovenska kultura zaznamovala njeno življenje? »Še danes sem popolnoma v tem, kar so mi dali na pot starši: mati, domovina, Bog. Za nas je jezik najmanj tako pomemben in srčna zadeva kot Bog«. Ni dejavna le v društvu, tudi domača fara je zanjo pomembna. Tam piše farno kroniko. »Najprej napišem besedilo na računalnik, v kroniko pa ga zapišem z roko.« Namigne tudi, da je čas, da to delo prevzame kdo drug. To pove takole: »Malo že slabo vidim«. Poudarja pa tudi: »Cerkev je pri nas edina javna ustanova, ki spoštuje Slovence tudi tako, da daje njihovi materinščini prostor v javnosti.« Pa še nekaj je pomembno, da Cerkev in društvo lepo sodelujeta. Vidno znamenje na zunaj je zbor, ki je društveni in tudi cerkveni hkrati. Marica Sommeregger je z društvenim zborom mnogo nastopala, zdaj pa poje samo še na cerkvenem koru »v tej prijetni družbi«. Drugače pa rada dela za društvo in seveda priznava: »Ko sem se upokojila, sem se bala, kaj bom delala. Takrat sem prevzela preveč dela. Priznam pa tudi, kadar kako delo zaključim, je to posebej lep trenutek in občutek. Nekje sem razpeta med tem biti v procesu društvenega dela, včasih pa si želim, da bi tudi kaj oddala mlajšim.«

Marica Sommeregger spregovori tudi o sreči v življenju. »Imela sem srečo, da sem v poklicnem življenju lahko uporabljala svojo slovenščino. Uporabljala sem jo z vsem srcem in dušo. Za slovenski jezik na Koroškem si želim, da bi ostal živi jezik in ne da se ga ljudje učijo kot tuji jezik.«

Nekaj je bilo za Marico Sommeregger iz lastne izkušnje, ker študija ni zaključila, vedno pomembno: karkoli bosta hčerki študirali, pomembno je, da študij zaključita. To sta storili. In pomembno ji je bilo, da sta vzeli s seboj na svojo življenjsko pot tudi slovenski jezik. In kot babico jo izredno veseli, da hčerka Jana s svojo hčerko govori slovensko. Dobro, da so se njene glasilke popravile, vnukinja bo rada prisluhnila, kaj ji bo povedala.

Vincenc Gotthardt