Engelbert Logar se že od svoje rane mladosti srečuje z ljudsko pesmijo, ki se ji je zapisal tudi v svojem poklicnem življenju. Pred nekaj leti je prejel glavno deželno kulturno nagrado za dokumentiranje in ohranjanje slovenske ljudske pesmi na Koroškem, pred nedavnim pa je praznoval svoj 60. rojstni dan.

V domačih Gradičah v občini Suha ste na kmetiji zgodaj spoznali, vzljubili in začeli gojiti domačo slovensko pesem. Domača ljudska pesem je bila stalno prisotna, tudi ob delu na kmetiji. Kdaj se je v vas porodila želja, da bi tudi svoje poklicno življenje zapisali ljudski pesmi?

Engelbert Logar: Prepevali smo doma in pel sem v šolskem zboru. Moja babica me je za stare pesmi navduševala, ker jih je pela občuteno in želel sem se naučiti besedila, da bi se ji pridružil. Ko sem iskal zapise, sem spoznal, da jih ni (vsaj dostopni mi niso bili). Začel sem jih zbirati in sam zapisovati. S tem do danes nisem prenehal.

Kot sedemnajstletnik ste prvič sedli za orgle v domači cerkvi na Suhi, v kateri je vaš oče vodil cerkveni zbor, pozneje pa ste sami prevzeli vodstvo zbora, ki ga vodite že več kot štiri desetletja. Kakšen pomen ima cerkvena pesem za vas osebno in kakšen je pomen za liturgijo?

Engelbert Logar: Izobraževal sem se na BORG v Celovcu, najprej v Bahnhofstraße, nato v Otočah, se učil kitaro in note in imel doma vaje s cerkvenim zborom Suha, ki je ravno izgubil svojega organista Johana Lutnika. Bili so trdi časi za nas slovenske farane in borili smo se za obstoj. Mnogokrat so nas napadali, včasih celo med petjem na britofu. Motilo jih je vse, kar je bilo slovenskega. Vzljubil sem slovenske cerkvene pesmi, ki sem jih kot samouk na klavirju vadil in sedel sem ob božiču 1976 prvič za suške orgle. Navduševal me je za orglanje še profesor z gimnazije, s katerim sva naštudirala v cerkvi sv. Jožefa-Siebenhügel v Otočah tedaj zelo popularno skladbo mojstra panove piščali Gheorgheja Zamfirja (Nani, nani puisor iz Argesa). Jože Ropitz je bil nato moj učitelj v marijanišču, v Gradcu na glasbeni univerzi pa prof. Ernst Triebel (+2017). Cerkvena in duhovna pesem je zame druga oporna točka kulture. Če ljubezenske, junaške, svatovske, stanovske in pripovedne pesmi opevajo posvetni del življenja in se jih poslužujemo v javnosti in doma, so duhovne primerne ob nedeljskih mašah, slovesih, cerkvenih praznikih, ob božiču, postu in veliki noči, življenjskih mejnikih, ob koledovanju in nudijo drugačen glasbeni svet, ki ga ne bi hotel pogrešati. Zelo sem vesel, da podobno mislijo tudi moje cerkvene pevke in pevci v suškem zboru. Tudi v drugih farah opazujem in občudujem lepo in občuteno cerkveno slovensko petje in si želim, da bi ga čim bolje gojili naprej. Cerkveni zbori naj ne prepustijo vse liturgije ljudskemu prepevanju, ker tako usahne pisan repertoar pri bogoslužjih.

Zaposleni ste na Inštitutu za glasbeno etnologijo Visoke šole za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu. Kot poznavalec ljudske pesmi in strokovnjak na glasbenem področju pa ste vodili in še vodite mnogo koroških zborov, aktivno sodelujete v skupini Sanje. Kako izbirate repertoar za zbore?

Engelbert Logar: Skušam se ozirati na pevce in pevke in tudi na potrebe, npr. za nastop tu in tam. Nad deset let smo prepevali v skupini Bene v Žvabeku. Naštudirali smo, čeprav ne vsi slovensko govoreči, mnogo slovenskih pesmi, ker so spevne in za večglasje primerne. Tudi vokalna barva jezika prispeva k temu, da v moškem zboru pesem dobro zadoni. Nekaj let sem vodil vokalno skupino Lipa v Velikovcu. Tam so se nam zdele primerne npr. Ostani z nami od Šifrerja, Fernando od Abba, pa tudi rezijanski ples, ki smo ga plesali ob nastopu na Koroška poje v Celovcu. Skušam vpletati v repertoar skupin pisanost, povezati staro z novim, doprinesti k razširitvi pevskega gradiva različnih glasbenih žanrov.

Transkribirali ste tonsko gradivo v arhivu KKZ in na Inštitutu Urban Jarnik. V seriji »Vsaka vas ima svoj glas« in v zbirki »Pesmi in glasba z južne Koroške« ste predstavili stare ljudske pesmi in tudi nove, sodobne uglasbitve. Kje so te pesmi dostopne?

Engelbert Logar: Tri leta (1983–85) sem bil v počitnicah študentovski sodelavec tedaj še neke vrste etnološke sekcije pri Krščanski kulturni zvezi, ki so jo pozneje preoblikovali v Inštitut Urban Jarnik. S Herto Maurer-Lausegger sva obdelovala zbrane gradivo, jaz sem tedaj presnemaval in inventariziral skupno s Stankom Polzerjem glasbeni arhiv pri ORF-u, ker je bil slovenski delež pesemskega arhiva v nevarnosti, da bi ga – po upokojitvi Helmuta Hartmana – izbrisali. Z Janezom Gregoričem sva leto kasneje pripravljala transkripcije posnetkov koroških ljudskih pesmi in izsledek je bila zbirka Vsaka vas ima svoj glas, knjige 1–4. Pozneje sem serijo razširil in izdelal še nadaljnje zvezke: Suha, Libeliče in Vogrče. Osredotočil sem se na Podjuno, ker so bili za Rož in Ziljo pristojni drugi sodelavci KKZ (Milisavljevič, Kovačič idr.). Ko sem z Oktetom Suha leta 1987 odrajžal na pevsko turnejo po ZDA, je nastala zamisel, da bi tamkajšnjim poslušalcem in poslušalkam nudili poleg posnetkov tudi note. Tako je nastal prvi zvezek serije Pesmi in glasba z južne Koroške. Skupno z Ludvikom Karničarjem sva serijo začela izdajati leta 1990 in je nastalo do danes 44 zvezkov, tako rekoč iz prakse za prakso pevcev in pevk in zborovodij, največkrat vsebujoč note z zvočnimi nosilci, sprva kasetami, pozneje zgoščenkami in dvd-ji (glej www.pesmi.at).

Prejeli ste glavno deželno kulturno nagrado za dokumentiranje in ohranjanje slovenske ljudske pesmi na Koroškem. Že dolga leta obiskujete posameznike, družine in skupine ter dokumentirate, zapisujete in snemate pesmi, ki jih ljudje pojejo in poznajo. Kaj opažate ob teh srečanjih, kaj ljudem pomeni ljudska pesem v slovenščini?

Engelbert Logar: Ohranjanje ljudske pesmi ni mogoče, če jih ljudje ne prepevajo. Spremembe v načinu življenja so vzrok, da so se nekatere pesmi izgubile. Ni več priložnosti, na katere so bile navezane. Shranjene so v arhivih, tudi v mojem so (glej npr. na spletu www.pesmi.at), toda tam nobenega ne mikajo. Imamo pa vsaj vest o nekdanjem obstoju. V sebi hranim nešteto lepih spominov na srečanja z pevkami in pevci, ki so mi – vsak na svoj način – razkrili svoja čustva v prepevanju ljudskih pesmi. Za ta dar sem hvaležen in živim naprej obogaten. V svoji disertaciji in v raznih člankih, publikacijah in posvetih sem poglabljal znanje o ljudskem prepevanju pri nas in drugod in lahko rečem, da je naše koroško prepevanje nekaj posebnega. Bil bi za to, da bi se našim mladincem nudilo več možnosti, da bi spoznavali domače kulturne zaklade in bi morda nehali občudovati vse tuje. Marsikaj tujega vdira k nam iz dobičkarskih namenov, toda prav slovenska ljudska pesem je lahko naš ponos, identiteta majhnega naroda in zdaleč ni na zadnjem mestu vrednostne lestvice evropskih narodov.

»Pa še eno zapojmo,« je stavek, ki ga velikokrat izrečemo v družbah. Katere so tiste pesmi, ki se največkrat zapojejo? Če si lahko vi zaželite, da vam zapojejo eno ljudsko pesem, bi si lahko izbrali eno najljubšo?

Engebert Logar: Sam sem ljudske in ponarodele pesmi vzljubil ob poslušanju pevcev in pevk, ki so jih meni in zbranim zapeli v pravem trenutku in ob primerni priložnosti. Vladati mora ozračje, ki odpre srca zbranih za poslušanje in sodelovanje. V sporu ne moreš prepevati in s pesmijo se ne smeš bahati, postavljati čez druge, katerim pevski talent ni bil v zadostni meri podarjen. Tako je prepevanje neke vrste podaljšan družbeni pogovor. Pa še eno si zapojmo – je naslov pesmarice, ki jo je Zmaga Kumer izdala leta 1999 in želi biti prikaz slovenskega pesemskega izročila zlasti mladim, ki bi radi peli domače pesmi, pa jih nihče, ne dom ne šola nista k temu navajala. Tam se najde izvirno večglasje iz raznih krajev na Slovenskem: Moja drumelca je zlomljena, Pri farni cerkvici, Se že svita bo dan, Je pa kukevca zapeva, Kaj se ti pobič v nevarnost podajaš, Eno drevce mi je zrastlo, Travniki so že zeleni, Sijaj mi sončece, Adijo pa zdrava ostani; poznam tisoče ljudskih pesmi in se mi zdi, da ima vsaka svoje mesto v mojem življenju. Brez njih bi bil kakor prazna škatla, brez prave vsebine in identitete. Pa zapojmo še tisto Linhartovo, libuško: Pozimi, poleti, sem hodil k dekleti ...

Ljudska pesem se nas dotakne

Ljudsko pesem poznam najbolj iz svoje mladosti. Pri praznovanjih, v društvu ali kje privatno. Še kot otroci smo jo prepevali v zborčkih, tiste mile melodije: Sijaj, sijaj, sončece, Barčica po morju plava ...

Kako sem bil presenečen, ko sem pred leti spoznal, da je bila Barčica ali je še pesem romarjev, ki v barkah priplujejo na otok Barbana blizu Gradeža (Grado), in da so tej pesmi vzeli verske predznake, zato da jo lahko vsi prepevajo. Sam pri sebi mislim, da je skoraj vsaka ljudska pesem vsaj malo tudi verska, pa če ti samo med petjem olajša življenje.

Pri mnogih slovenskih cerkvenih pesmih imam vtis, da so že skoraj več kot ponarodele. Pri svitnah v Svečah, kjer zadnja leta orglam, sem večkrat imel občutek, da živim v paralelnem svetu. Na eni strani predano prepevanje slovenskih pesmi v cerkvi, ko pa se odpraviš po vasi ali proti Celovcu, je bolj malo čutiti in videti kaj slovenskega.

Poznam pripovedi o starejši generaciji, ki je ogromno prepevala, ob delu, pri večjih dogodkih. Pri nas in tudi po nemških predelih Štajerske.

Kar ljudska pesem izžareva, so preprostost, prisrčnost, tudi dobrohotnost. Ona reče: poglej, taka sem, ne šminkam se, bodiva prijatelja.

Pred leti mi je armenski skladatelj zatrdil: poglej, v enem taktu ljudske pesmi je včasih več občutka kot v mnogih taktih tako imenovane umetne glasbe. Tedaj tega nisem razumel. Bilo mi je predaleč. Da bi ljudska pesem imela več občutenosti?

Danes se mi zdi, da ga razumem. Preprostost je lahko največja umetnost. Ali se nam ne zdi, da nam razne pesmi – ena je gotovo »Ave Marija« – odprejo srce?

Nekaj se nas dotakne in to pri pesmih na besedilo Ave Marije in pri preprostih ljudskih melodijah.

Andrej Feinig

Notni arhiv Krščanske kulturne zveze

Ljudska pesem nastaja iz ljudstva za ljudstvo, prehaja iz roda v rod, iz kraja v kraj. V preteklosti so se nudile prilike za petje pri skupnem delu ob zimskih večerih, zvečer na vasi, ob raznih dogodkih in praznovanjih. Spremenile so se razmere, z njimi pa tudi najlepše prilike za skupno prepevanje ljudskih pesmi. Tako so se začele pozabljati in izgubljati, če jih niso rešili zapisovalci. Da so se slovenske ljudske pesmi ohranile in predajale iz roda v rod v tem obsegu, se moramo zahvaliti številnim pevcem, ki so jih dajali naprej, zbirateljem, ki so jih vzljubili in zapisovali, ko je to postalo mogoče, tudi snemali. Eden izmed teh, ki je živel in gorel za koroško ljudsko pesem, je bil po drugi svetovni vojni France Cigan. Hodil je po Koroškem, predvsem po Podjuni, pesmi snemal in zapisoval – da ne pojdejo z nami v grob, je bilo njegovo geslo in naslov člankov v letnih poročilih Slovenske gimnazije, kjer jih je objavljal. Od leta 1969 naprej se je zbiranju tudi z veliko ljubeznijo posvečal, predvsem na Zilji in v Rožu, Lajko Milisavljevič.

Hvala Bogu so se pa tudi našli ljudje, pri KKZ je to bil Nužej Tolmaier, ki so se zavedali pomena tega, da se ti zapisi in posnetki tudi objavljajo in vračajo ljudstvu. Prav tako se tega zaveda glasbeni etnolog Engelbert Logar, ki od rane mladosti zbira, zapisuje, prireja in objavlja ter prepeva pesmi z najrazličnejšimi pevskimi sestavami. Deloma iz posnetkov Franceta Cigana, pa tudi svojih, je uredil in za tisk pripravil osem knjig Vsaka vas ima svoj glas, ki jih je izdala KKZ. Skupno z Ludvikom Karničarjem sta uredila in pripravila 44 zvezkov Pesmi in glasba z Južne Koroške.

Veliko rožanskih ljudskih pesmi je v dveh zbirkah Vaščani pojo slovenske ljudske pesmi (1993, 1998) in v zbirki Sem zaljubljen bil (1987) zbral in izdal Jožko Kovačič.

V letih od 2006 do 2011 so pri KKZ v štirih snopičih izšle Rožanske ljudske pesmi za mešane, moške, ženske, dekliške in mladinske zbore, ki jih je začel zbirati Lajko Milisavljevič (uredil Mitja Gobec). Leta 2014 je pri KKZ izšla knjiga Dr bә Zila kne biva, Ljudske pesmi z Zilje iz zapuščine Lajka Milisavljeviča (glasbeni urednik Egi Gašperšič), leta 2018 pa še TIHA ZEMLJA, Pesemsko izročilo z Radiš in iz okolice (zbral in uredil Nužej Tolmaier).

Več o vseh notnih zbirkah pri KKZ: na www.kkz.at

Zalka Kelih-Olip