Življenjskega dela še dolgo ni končal. Umetnika Valentina Omana vsi predobro poznamo. Nešteto slik je še v njegovih mislih, preveč čopičev je še zelo dobro uporabnih in tudi njegove ultramarin-modre barve ima še več kot dovolj. Še bo nihal med ateljejem na Dunaju in v domačem Štebnu pri Maloščah. Toda najprej je Valentin Oman za nekaj trenutkov upočasnil svoj ustvarjalni korak. Po 90-ih letih je bila narejena mogočna čista ultramarin modra pika.

V gradu v Svetni vasi, kjer ima družina Walker galerijo, se je usedel pred vhodna vrata polna oken. V roke je vzel tehtno ultramarin modro monografijo, v kateri je predstavljeno njegovo umetniško delo v preteklih 60-ih letih v tisoč fotografijah in se ob podpisovanju spomnil, da je pred kratkim praznoval svojo 90-letnico. Ob monografiji pa kot slika: na modrem prtiču bel papir in na njem bela kreda in črno oglje. Krede in oglja ne vzame v roke, knjigo za knjigo podpisuje s črnim flomastrom. Ob njem številne osebnosti s kulturnega in političnega dogajanja Koroške, Avstrije in Slovenije. Ko je vstal in se podal nadstropje višje, so zbrani razdeljeni v treh sobah. V vseh Valentin Oman ni mogel biti, a njegova umetnost na zidovih je bila že tam. To so slike pomembnega evropskega umetnika, ki je bil vedno tudi koroški Slovenec in je ob svoji umetnosti polni sledov za človekom vedno našel tudi prave besede, s katerimi je neutrudno opozarjal in opozarja na slovenske sledove doma v svoji deželi Koroški.

Omanovo delo je treba gledati z različnih zornih kotov. To so storili v monografiji Ecce homo s 768 stranmi s posebno večglasno pokrajino besedil. Elisabeth von Samsonow, Martin Traxl, Florian Steininger, Goran Milovanović, Christine Wetzlinger-Grundnig, Maria Rennhofer, Peter Paul Wiplinger, Robert Simonišek, Günther Oberhollenzer in Maja Haderlap opozarjajo na Omanovo vsestransko delo. V tekstih te monografije prihaja prav lepo do izraza Omanova kulturna globinska plast, ki v knjigi ne le zazveni, temveč postane tudi vidna. Monografija »Valentin Oman – Ecce Homo« je dvojezična in tako odkriva korenine, ki so temeljni del njegove umetniške drže. Knjiga ponuja doslej redko dosežen celovit pregled več kot šestih desetletij umetniškega ustvarjanja. Reprodukcije del, skupine del in discipline niso predstavljene ločeno druga od druge, temveč so razvrščene tako, da je mogoče slediti linijam, motivom in prelomom skozi čas tudi tam, kjer je bilo Omanovo delo dolgo časa mogoče doživeti le v posameznih delih: v raznih ciklih, posebnih tehnikah ali izbranih delih v javnem in sakralnem prostoru. Prav iz te zavestne povezave nastane pregled njegovega opusa, ki ne le dokumentira, temveč odpira vpogled v Omanovo umetniško mišljenje.

Monografija hkrati kaže, kako spremenljiv se zdi vodilni motiv »Ecce Homo« v Omanovem opusu: enkrat figurativno in telesno, drugič pa skrit v bolj abstraktnih oblikah – pogosto le kot sled, fragment ali slutnja. »Ecce Homo« pri tem ni toliko upodobitev človeka kot metoda za dojemanje človeškega: tistega, kar nastaja, kar je minljivega, zdrobljenega – in transcendentnega. Prav sedanjost jasno kaže, kako aktualno ostaja to vprašanje: politično, družbeno, civilizacijsko in v digitalni dobi – tudi v Omanovih najnovejših delih.

Oman ustvarja nenehno, vztrajno. Ko zvečer zapusti atelje, ga že spremljajo misli na delo naslednji dan. Vrača se v atelje, ustvarja nova dela. Spet nekaj jih je nastalo. In monografija, na kateri so delali dve leti in je veliko uredniško delo opravila tudi žena umetnika Elisabeth Oman, je že spet nepopolna. Toda nekaj velja za to monografijo: lep pregled življenjskega dela Valentina Omana je, umetnika, ki razmišlja o človeštvu v različnih plasteh in v fragmentu najde svojo popolnost. Izdajatelj monografije Michael Karrer je na predstavitvi monografije poudaril, da je bila poleg dokumentiranja življenjskega opusa tega izjemnega umetnika, velika želja tudi, da bi delo zasnovali in pripravili skupaj z umetnikom za časa njegovega življenja. To pa tudi zato: »Monografija tako zagotavlja, da je Omanov opus predstavljen verodostojno in v skladu z njegovim lastnim pogledom, ne šele posmrtno.«

Za glasbeni del na predstavitvi monografije je virtuozno poskrbel Edgar Unterkirchner s posebno obarvano glasbo na saksofonu.

Nekaj besed iz monografije?

Ko v ateljeju srečaš Valentina Omana v slikarski halji, najprej ne veš, ali prihaja iz prihodnosti ali antike. /… / Oman v vseh delih posreduje podobo človeka, ki sega na arhaična področja, v metafizično. Njegova dela imajo duhovno moč, sveto avro.

Martin Traxl

Da je slovenščina ena od bistvenih identitet umetnika, je Valentin Oman manifestiral, ko je prostor okrog svojih vrat lastnega doma poslikal z dvojezičnimi krajevnimi imeni: in če vemo, da so vrata doma na simbolni stopnji izrazit prehod iz javnosti v zasebnost in kar je še bolj pomembno iz zasebne v javno sfero, imajo Omanova umetniška dela deklarativni pomen.

Goran Milovanovič

Posebna značilnost umetniškega ustvarjanja Valentina Omana je samostojna eksperimentalna in zahtevna razširitev in povezava klasičnih tehnik, s čimer je uspel oblikovati značilno osebno pisavo z izjemno izrazno močjo.

Christine Wetzlinger-Grundnig

In tako kot paleta pogosto postane slikarjevo najbolj prepoznavno delo, je Omanova delovna stena z leti postala umetniško delo sama po sebi. Naključno prekrivanje ali izpostavljenost plasti barve in materiala nenehno ustvarja nove podobe, kot sledi, ki se lesketajo skozi palimpsest – vredne, da se nekoč ohranijo v prvotnem stanju in končajo kot celota v zbirki.

Maria Rennhofer

Sporočilo iz preteklosti, doživeto v sedanjosti, opozarja na prihodnost: človek kot grožnja in kot ogroženi, kot nevarnost in kot izpostavljeni, kot uničevalec in kot uničeni.

Peter Paul Wiplinger

Obenem je nesporno, da profanim projektom vtisne pečat sakralnega, ne da bi posegel po krščanski simboliki.

Robert Simonišek

V kraljestvu njegove delavnice se ob stenah

kopičijo plodovi ur in stvaritve tednov,

v svetlobnem jašku nad njimi poplesava

lesketajoči se zrak. Slikarju zastaja sapa,

kralj njegove notranjosti glasno zakašlja.

Imam še opraviti, reče slikar, nisem še

obhodil. Vsega, kjer sem hotel pustiti sledove.

Sledove k sebi ali k tebi, zagodrnja kralji

in ovije slikarju svoj plašč okoli glave.

Kdo zdaj vodi čigavo roko,

čigar roka kot slepa tipa za barvami?

Maja Haderlap