Organisation / Organizacija

Nedelja

Odslej brez (pri)tiska

Milan Blažej odhaja v zasluženi pokoj. Kaj mu pomeni Mohorjeva tiskarna, kaj slovenska narodna skupnost in kaj so načrti za prihodnje, preberite v pogovoru.

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Milan Blažej, dolgoletni vodja Mohorjeve tiskarne, odhaja v pokoj (Nedelja)

Milan Blažej, dolgoletni vodja Mohorjeve tiskarne poskuša, kako je to z upokojitvijo

Glasnega tiskarskega stroja ni več slišal. Barv za petbarvni tisk ni več obvohal. To je bilo zanj desetletja dolgo vsakdanjost. Tudi Nedeljo je imel v svojem pogledu, ko je zapuščala teden za tednom Mohorjevo tiskarno v Vetrinju. Milan Blažej je pred nekaj dnevi odšel v pokoj. Ta korak si je olajšal s tem, »da bom še dvakrat tedensko pogledal v tiskarno«.

Po desetletjih vodenja Mohorjeve tiskarne odhajate v pokoj. Kaj vam pomenijo tiskana beseda, knjiga in vonj po barvah in tiskarski stroj?

Milan Blažej: Tiskana beseda in vse, kar je tiskanega, ostane. Knjiga je nekaj haptičnega. Glasnost tiskarskega stroja, vonj po barvah, tega sem se tako navadil, da je bilo to nekaj samoumevnega. Ta posebni zrak v tiskarni in glasnost tiskarskih strojev obvohajo in slišijo samo stranke in se čudijo, da vse to zdržimo. Nas bolj zanima, ali je stroj štiribarvni ali petbarvni ali smo izbrali pravi papir. Čeprav so vsi naši stroji povezani z računalniki, je človek še vedno tisti, ki določa tisti odločilni odtenek barve ali nastavitve za kakovostno knjigo ali tiskarski produkt.

Če slišite besedo Mohorjeva, na kaj vse pomislite?

Milan Blažej: Kot vodja Mohorjeve tiskarne sem se zavedal, da delam za pomembno ustanovo slovenske narodne skupnosti, ki ji ne gre le za tiskano besedo in tiskarske izdelke, temveč za ohranjanje in krepitev slovenske besede med vsemi generacijami na Koroškem. Za Mohorjevo tiskarno sem delal vedno z vsem srcem in sem bil uspešen tudi zaradi tega, ker sem se zavedal poslanstva te ustanove. Zame delo v Mohorjevi tiskarni ni bil noben »job«, temveč srčna zadeva. Okoliščine so povzročile, da je Mohorjeva tiskarna ostala edina slovenska tiskarna na Koroškem in ena redkih na Koroškem. To pa ji ni uspelo samo z modernizacijo strojev, temveč tudi z nebirokratičnostjo, ki je bila zame vedno pomembna. Tako smo postali zanesljiv partner ne le za stranke, temveč tudi za druge tiskarne. Sedaj, ko sem se poslavljal od neštetih strank, sem slišal predvsem eno: vedno ste se držali časa, pa čeprav se je zdelo nemogoče. Morda je tudi to poleg kakovosti izdelka in uravnovešene cene ena od izrednih odlik Mohorjeve tiskarne.

Med temi, ki imajo pogled za kulise slovenske narodne skupnosti, ste gotovo tudi vi. Kaj pričakujete za prihodnje?

Milan Blažej: Veliko je govor o enotnosti znotraj slovenske narodne skupnosti. Vendar ni tako. Vsakdo, za katerega je skrb za bolj sproščeno življenje narodne skupnosti srčna zaveda, občuti, da te enotnosti primanjkuje. Ustanove znotraj slovenske narodne skupnosti morajo poskrbeti za več življenjske kakovosti koroških Slovencev.

Kratice za Milana Blažeja bi bile lahko tudi SAK. Zakaj je za vas tako pomemben Slovenski atletski klub?

Milan Blažej: Slovenski atletski klub je zame prav tako pomemben kot Mohorjeva. Ko je začel igrati, mi je prirasel k srcu in sem od leta 1972 njegov odbornik. Slovenski atletski klub je opravil pomembno osveščevalno delo pri promociji slovenske narodne skupnosti na nogometnih igriščih na Koroškem. Spominjam se zmerjanja in političnih plakatov na nogometnih igriščih ob nastopih SAK-a. Tega danes ni več. Kultura si je lahko poiskala za svoje prireditve kraje, kjer je nastopala. SAK pa je nastopal na vseh tistih nogometnih igriščih, kamor so ga vodili uspehi. Nogometne tekme SAK so bile včasih prava priča navzočnosti slovenske narodne skupnosti na Koroškem.

Vas najdemo tudi na odru občinske politike in na odrih kulturnih domov. Kaj vam pomeni to delo?

Milan Blažej: Prisotnost Enotne liste v občinskem svetu v Galiciji pripoveduje o tem, da živijo v tej občini tudi Slovenci. Če si sam v občinskem svetu, sicer ne moreš veliko premakniti, vendar je že sama navzočnost pomembno znamenje. Včasih pa se tudi veseliš uspehov. Eden takšnih je bil pri preteklih volitvah, ko smo pridobili 30 odstotkov glasov. To je za našo občino nekaj velikega, saj smo se bali, ali bomo obdržali mandat ali ne. Prav tu pa pride v igro tridesetletno kulturno udejstvovanje. Prav s kulturnim delom je na področju sožitja mogoče veliko premakniti. Prav v zborih, ki jih je vodila žena Mira, se vidi, kakšne bogate sadove rojeva tako delo. Gotovo je tudi nekaj glasov za Enotno listo med njimi. Na žalost sedaj, ko zbora ni več, stopa v ozadje tudi navzočnost slovenske besede v občini. Naš problem je odseljevanje mladine v Celovec in druge kraje. Tako nam zmanjkujejo mladi za delo na kulturnem področju.

Bili ste na poti s tremi kralji. Kako ste povezani s faro?

Milan Blažej: Ko se je naša mlada družina pred več ko 30-imi leti vrnila iz Celovca v Galicijo, je žena Mira ustanovila otroški zbor in začela z njim peti pri svetih mašah v Galiciji. To je bila obogatitev za faro. Naša skrb je bila, da so otroci s petjem v cerkvi dali svoje mesto tudi slovenski pesmi. In farani so komaj čakali otroške maše, ki so jih oblikovali otroci s svojim petjem. Z zborom pa nismo ostali samo v fari, nastopali smo na marsikateri prireditvi.

Česa si želite za Koroško v letu 2020?

Milan Blažej: Za Koroško si želim samoumevno dvojezičnost, ne pa da je treba to dvojezičnostjo vedno znova uveljavljati. Želim si, da za dvojezičnost ne bomo vedno morali skrbeti samo koroški Slovenci ter da bi ta skrb prišla tudi od naroda soseda in bi v tej skrbi videli dodatno vrednost za deželo. Poznam marsikoga, ki se tudi še danes iz kakršnihkoli razlogov ne upa govoriti slovensko. Upam, da bi izginil ta strah, ki nikakor ni upravičen.

Milan Blažej si želi za prihodnje predvsem zdravja zase in za družino ter nekoliko več potovanj s svojo ženo Miro. Zdaj v pokoju želi imeti več časa za svoje vnuke. »Sedaj imam dva, čakam pa tretjega …«

Vincenc Gotthardt