Pred menoj je sedel majhen, zelo star gospod. V njegovih očeh je bilo nekaj žarečega. Žar ni izginil, ko je pripovedoval o udarcih in ponižanjih, ki jih je utrpel v zaporu med vojno. Poznal je ime največjega zločinca tudi še po šestdesetih letih. Toda, to kar je doživel, ga ni več tako bolelo v duši. Zakaj je mogel odpustiti, sem želela vedela od njega. »Ker bi mi škodovalo, če ne bi,« je odgovoril tako preprosto in skoraj neverjetno. In vseeno je v ta stavek združil, kar potrjuje tudi psihologija. Kdor zna odpustiti, predvsem sebi naredi nekaj dobrega. Iz tega je mogoče sklepati, da je to treba narediti čim prej. Če to le ne bi bilo tako zahtevno! Duša ne more tako hitro reagirati kakor razum. Potrebuje čas. Čim večja je bila žalitev, tem dlje potrebuje.

RAZLIKA MED ODPUSŠČANJE IN OPRAVIČILOM

Vere, tako tudi krščanska, postavljajo višje zahteve. Ne bi bilo treba le oprostiti, ampak tudi odpustiti, najprej sovražnikom. Ne čudi, da se številni ljudje niti ne morejo podati na to pot, ker se jim zdi ta cilj nedosegljiv. Odpuščanje je lahko preprosto. Ne odpustimo še, vendar pa trpljenje ne dominira več osebe. Kdor odpusti, je žalitev, rano osebne nedotakljivosti na telesu in duši, pustil košček za seboj. »Nisem pozabil dejanj,« je dejal stari gospod. Točno se je spominjal. Tudi posledice dejanja so ga spremljale. Tako močno so ga brcali v spolne organe, da je bil odtlej neploden. Udarci po njegov hrbet so prirojeno ukrivljenost hrbtenice tako poslabšali, da je moral sedeti v invalidskem vozičku.

DOŽIVETA KRIVICA IN UPORNIŠKO MAŠČEVANJA

Ta stari gospod je bil veren človek. Usmerjal se je po Svetem pismu Jehovih prič. »Moje je maščevanje, je dejal Bog, torej maščevanje pripada samo Bogu,« je citiral tabu, ki ga je sprejel. Občutki maščevanja se pojavijo sami od sebe. Ne moremo in ne želimo se sprijazniti s krivico. Razmišljamo, kako lahko to dejanje »povrnemo« storilcu. Le tako, nam pravi občutek, lahko spet uredimo pravičnost. Iz dolge zgodovine človeštva vemo, da ni tako. Maščevanje rojeva nasilje, ki spet rojeva novo nasilje, in tako naprej. Maščevanje se zagozdi posebej v duši tistih, katerih samopodoba nima močnega temelja. Takšni ljudje potrebujejo posebej podporo od zunaj in so bolj ranljivi kot robustni značaji. V svoji nemoči, ravnati z doživeto krivico, jim pride na misel le uporniško maščevanje. »Le počakajte, vam že pokažem,« postane njihovo notranje vodilo. To pa lahko sprošča veliko energijo. Večinoma pa rojeva uničenje. Koliko političnih vodij je že pokazalo, da maščevanje sveta ne naredi prijaznejšega, temveč bolj neprijaznega.

ITI SKOZI JEZO IN BOLEČINO

Bolje je, če o sebi ne bi trdili, da smo maščevalni. Morda se samo bojimo pogledati na temne strani svoje duše. Tam, kjer se je kaj nakopičilo kot smeti, ki jih ne pospravimo, se je s časom razvil prav neprijeten smrdeč vonj. Žalitve lahko zatremo v sebi, jezo in bes izženemo iz svoje zavesti, da lahko sami sebe predstavljamo ugledne in dobre. Vendar se tega ne moremo znebiti. Pogosto že zadostuje, da samo pomislimo na določeno osebo, in jeza se spet pojavi. Če se želimo naučiti odpuščanja in ne dovoljujemo doživetega, da bi nas obvladovalo, naj bi se podali na pot skozi vse slike in občutke, ki naj se jih zavedamo. Ta hoja skozi jezo, bolečino in žalovanje je kot čiščenje, oskrbovanje in obvezovanje rane. Potem lahko počasi postane skoraj in se pozdravi z brazgotino. Kot to velja za vsako rano: potreben je čas. Čim globlja je žalitev, tem več skrbi zase potrebujemo. Če se je rana zacelila, pa spomin še vedno ve, kaj jo je povzročilo. Žalitve ne postanejo nepomembne, če bi lahko odpustili osebi, ki jih je povzročila. Naučili smo se jih vključiti v svoje življenje. Ta dogodek, te poškodbe so del nas, so del tega, kar smo postali v življenju.

NE ČAKATI OPRAVIČILA

Odpuščanje potrebuje lastno odločitev. Ne potrebuje opravičila drugega. Na poti odpuščanja lahko z malo sreče vidimo drugače osebo, ki nam je povzročila trpljenje. Morda sploh ni tako mislila? Morda sploh ni mogla videti, kaj povzroča pri drugih? A tudi tukaj velja, prosim, brez pretiranih zahtev. Storilcev in storilk ni treba razumeti, sploh pa ne zagovarjati tega, kar so naredili. Da jih ne vidimo kot poosebljeno zlo, je lahko sprostitvena vaja za dušo. Notranje postanemo gibčni, ločimo se od zamrznjenosti in nihče nas več ne obvladuje.

PRI PRIPOVEDOVANJU SPREMENITI SMER OBČUTKOV

Staremu gospodu je pomagalo, da z naporom odpuščanja ni bil sam. V krogu svojih sester in bratov v veri je pripovedoval o doživetem, poslušali so ga in reflektirali v ozadju naukov, v katere so verjeli. Miroljubnost, o kateri pridigajo od hišnih vrat do hišnih vrat, je bila mogoča v lastnem življenju. Ne takoj in ne na preprost način, ampak v majhnih korakih, ki so potrebni, da spremenimo smer občutkov.