V poletnem semestru, ki se ravno izteka, zaključuje visokošolski program za dvojezični pouk na ljudskih šolah z nemškim in slovenskim učnim jezikom na Pedagoški visoki šoli – Visoki šoli Viktorja Frankla devet študentk oz. pedagoginj. S tem doseženim ciljem pa visokošolskega šolanja zanje še ni konec, saj absolventke čaka še masterski študij, ki ga je trenutno mogoče opravljati tudi vzporedno s poučevanjem.

Vsekakor se vse mlade pedagoginje zavedajo, da je delo, ki ga bodo prej ali slej opravljale v ljudskih šolah, povezano z veliko mero odgovornosti, saj spremljajo otroke v obdobju, kjer se med drugim postavljajo temelji za uspešno in radovedno učenje, ki naj bi bilo vseživljenjsko. Poleg tega pa je v njihove roke položena skrb za jezikovni razvoj učenk in učencev, in to v obeh deželnih jezikih.

Pomembnost njihovega dela mogoče še najbolj slikovito predstavi odlomek iz dela Prerok libanonskega pisatelja Kahlila Gibrana:

Delo je ljubezen, ki postane vidna.

In če ne morete delati z ljubeznijo, marveč le z odporom, raje zapustite svoje delo ter sédite pred vrata svetišča in sprejemajte miloščino tistih, ki delajo z radostjo. Kajti če pripravljate kruh ravnodušno, mesite grenkoben kruh, ki človeka le napol nasiti. In če z nevoljo stiskate grozdje, vaša nevolja vinu dodaja strup. In četudi prepevate z angelskimi glasovi, petja pa ne ljubite, zapirate ljudem ušesa pred glasovi dneva in glasovi noči.

Da je pedagoško delo nenehno povezano z novimi izzivi, ki zahtevajo odprtost, empatijo in voljo do osebne rasti, so študentke izkusile tudi v pričujočem semestru, saj med njimi in profesoricami / profesorji ni bilo običajnih stikov v obliki srečavanj na Pedagoški visoki šoli, temveč je pridobivanje znanja in kompetenc potekalo le po elektronskih medijih in na učnih platformah.

Absolventke visokošolskega programa so nam razkrile, kaj bi rade uresničile v svojem prihodnjem poklicu.

Ines Christina Hobel: Želim, da bi mi v svojem bodočem poklicu kot učiteljica vedno uspelo prebujati otrokovo veselje do učenja ter spodbujati radovednost, željo po znanju in pripravljenost do dela.

Simona Markitz: Moj cilj je, da otroke še bolj motiviram k učenju slovenščine.

Tatjana Merva: Otrokom bi rada nudila prijetno razredno ozračje, kjer lahko z veseljem odkrivajo slovenski jezik. Spoštljivo ravnanje z drugimi in odprtost vsemu novemu pa sta dve vrednoti, ki jim ju hočem posredovati za življenje.

Tereza Mistelbauer: Ker sama rada pojem, si želim, da bi tudi v šoli imela čim več možnosti povezati petje in učenje, in to predvsem pri učenju slovenskega jezika.

Christina Rudolf: Največja želja je, da otrokom posredujem vednost o pomembnosti jezikov, saj jeziki povezujejo vse ljudi. Moj cilj je, da učiteljevanje zame ne bo le poklic, temveč konjiček, ki ga rada opravljam.

Irina Sadnikar: V svojem poklicu bi otroke rada na igriv način pripeljala do znanja slovenskega jezika in jim tako omogočila prijetno učenje.

Romina Anna Urbantschitsch: Za svoj bodoči poklic je pomembno, da bodo učenke in učenci pridobili znanje na nezavestni ravni ter se učili z veseljem.

Susanna Wauch: Zelo je zame pomembno, da načrtujem živahen in pester pouk. Moj cilj je otrokom posredovati potrebno znanje v obliki, ki jim ostane v spominu vse življenje.

Katarina Wrolich: Moja največja želja je, da bi ustanovila šolo, kjer se otroci ne učijo za učne načrte, za ocene ali starše, temveč za življenje in predvsem zase.

S. Buchwald