Mojca Prosen

1. nagrada

Tema: Družba se razvija v napačno smer – vse postaja zamenljivo, vrednote razpadejo. Kje najdeš zase trdne oporne točke?

Dovolj!

Ne zaradi pravil. Zaradi vrednot. Zaradi odnosov.

Ne morem več molčati o tem, kaj postaja normalno, vsakodnevno, standardno. Ali imamo v današnji družbi sploh še kakšne vrednote? Ali nam za vse postaja vseeno in smo si pomembni le mi sami in naš telefon, naš virtualni svet? Včasih je bilo samoumevno, da smo na avtobusu sedež odstopili starejšim in bolnim osebam. Sedaj pa vsak gleda le v svoj štirioglati pripomoček, telefon, zaslon in se dela, kot da nič ne vidi okoli sebe. Pa čeprav pravijo, da svet na mladih stoji.

Sončno popoldne, druženje s prijatelji. Je to dejansko »druženje«, ali vsak gleda le v svoj mobilnik? Gre za problem, ki ga opažam tudi sama, ko se znajdem v ravnokar opisani situaciji. Ko grem od srečanja s prijatelji domov, pa se sprašujem, ali je bilo vredno. Vredno, da sem buljila v zaslon. Vredno, da sem zanemarila prijatelje, ker mi je bilo bolj pomembno, da sem prisotna v »virtualnem«, ne pa realnem svetu.

Med tednom zaradi šolanja živim v Avstriji in se domov v Slovenijo vrnem le za vikende. Prva stvar, ki jo naredim doma, je, da se uležem v posteljo. V roke vzamem svoj telefon, tablico, računalnik … Distrakcija. Samo zato, da se spet povežem z »virtualnim svetom«. Kaj pa starši, moj brat? Vsi so veseli, da sem končno spet doma, jaz pa jih tako zlahka zamenjam za »elektronsko škatlo«. Z mislimi sem odsotna, to, da je okrog mene zbrana družina, ki me je med tednom pogrešala, pozabim. Dvakrat pomežiknem, vikenda je konec in zopet sem na poti v Avstrijo. Med vožnjo z vlakom pa se zavem, da je konec vikenda, da nisem preživela časa s svojo družino in premišljujem, zakaj sem jih zamenjala za telefon.

Zjutraj me ne zbudi budilka, jaz se prebudim zmeraj znova na vlaku. In spomnim se sociologinje Sherry Turkle, ki je zapisala: »Tehnologija nas lahko poveže na razdalji, a nas hkrati oddalji v bližini«. Kaj pravite vi? Ali to drži? Jaz mislim, da drži in zato poskrbimo, da se to ne zgodi! Bodimo samokritični in poskrbimo za to, da ne izginemo v virtualnem svetu.

Vse je mogoče, če se hoče, pravi pregovor. In tako sem mnenja, da lahko spremenimo tudi vrednote. Menim, da lahko vsak posameznik nekaj spremeni, ali se strinjate z mano? Pa če samo nekoga lepo pozdraviš, se mu nasmeješ, zaželiš lep dan. Lahko mu odstopiš sedež na avtobusu ali pa rečeš družini, da jo imaš rad in z njo preživiš svoj prosti čas – čas, ki vsem ogromno pomeni. Majhna dejanja so namreč tista, s katerimi se začnejo velike spremembe.

In oporne točke, kje jih najdete? Jaz jih najdem prav tukaj. Začetek je v tem, da se zavem, da lahko nekaj spremenim. Čas je dragocen, zato je res pomembno, za kaj in kako ga porabimo.

Veliko ljudi slišimo reči: »Saj se ne bo poznalo, če tega ne storim. Tako ali tako nihče ne bo nič naredil«. Ni res! Prav vsako dejanje ima lahko pozitiven učinek – učinek, ki postane dejanje, ki postane rutina, ki postane nekaj vsakdanjega, lepega. Samo začeti je treba, potem bo steklo kot po maslu.

»Tiha odločitev, glasen učinek«. Danes zvečer pripravim družabne igre, ki se jih kasneje igramo z družino, jutri bodo še ves dan veseli za lepó preživet večer. Nobenega telefona ali »virtualnega sveta«. Samo moja družina in jaz.

Dragi mladi, na nas svet stoji! Odložimo telefone in poglejmo okrog sebe. Toliko se dogaja. Morda opazimo nekoga, ki potrebuje pomoč, nekoga, ki je vesel naše družbe, besede … Pa čeprav začnemo z majhnimi dejanji, si lahko vedno rečemo, da dobre vrednote v nas še obstajajo.

Zakaj?

»Na koncu niso pomembne stvari, ki jih imamo, ampak odnosi, ki jih gradimo«.

Neva Kert

2. nagrada

Tema: Dvojezičnost je za slovensko narodno skupnost na Koroškem včasih ponos, včasih breme. Kako jo doživljaš sama?

Lani je minilo 80 let od konca druge svetovne vojne, kljub temu pa je sredi leta policija izvedla racijo na Peršmanovi domačiji in udeležence kaznovala zaradi domnevnega upravnega prekrška v zvezi z varstvom narave in zakonom o taborjenju. Nekaj mesecev pozneje so se pojavile krajevne table s premazanimi slovenskimi napisi. Ne razumem, zakaj se moramo koroške Slovenke in Slovenci v lastni domovini še vedno gibati, kot bi hodili po jajcih. Človek bi lahko pomislil, da moramo vse to znova doživljati od začetka./…/ Toda ali smo ob vseh teh primerih dvojezičnost dojemali in doživljali kot breme? Ne! Borili smo se in Koroški ter Avstriji vedno znova pojasnjevali, da je slovenščina – tako kot nemščina – deželni jezik. /…/ Tudi danes se meni ali mojemu bratu kdaj zgodi, da se kdo posmehuje ali izreče žaljiv komentar, ker se v javnosti pogovarjava v slovenskem narečju ali ker nosiva kape z napisom »Kärnten – Koroška«. Ali je to razlog, da nekoga žališ in izključuješ samo zato, ker je drugačen? Čeprav ni bilo vedno enostavno, sem se pa dvojezičnosti vedno oprijemala in je nikoli nisem dojemala kot oviro, saj nisem hotela biti nekdo, za kogar vem, da nisem. /…/ Nimam namena skrivati, zanikati ali zavračati svojih korenin, saj nimam nobenega razloga, da bi svojo materinščino dojemala kot breme. To sporočilo namenjam vsaki koroški Slovenki in vsakemu koroškemu Slovencu: bodimo ponosni na svoj jezik, svojo kulturo in vse, kar nas bogati.

Amra Mešinović

3. nagrada

Tema: Kam se razvija družba

Mnogi iščejo varnost v denarju, v statusu, v potrditvi drugih. A to so hiše iz kart. Dovolj je en padec na borzi ali ena javna sramota, in vse se poruši.

Jaz sem svoje oporne točke, za katere verjamem, da so neuničljive, začela iskati drugje. Ne zunaj, ampak bližje.

Na prvem mestu je moja poštenost. To je tisti tihi glas v meni, ki pravi: »Tudi če vsi lažejo, bom jaz povedala resnico. Tudi če je lažje goljufati, bom jaz igrala pošteno.« V svetu, kjer so maske na obrazih nekaj običajnega, je biti iskren, predvsem do samega sebe, uporniško dejanje. Moja oporna točka je zavedanje, da moram zvečer, ko se ugasnejo vsi zasloni, pogledati v ogledalo. In tisti obraz v ogledalu je edini, ki ga ne morem zamenjati. Moja vest je moj kompas. In ta kompas ne potrebuje signala interneta, da bi deloval. /…/

Zato pravim, da je urejenost vsakdanjih dejanj moje sidro. Ne ustavi hitrosti sveta. Poskrbi pa, da ta hitrost mene ne odnese. Na koncu dneva svet ne potrebuje novih predmetov. Potrebuje ljudi, ki ne bodo prodajali svoje resnice za trenutek pozornosti. Bodite človek, ki drži svojo obljubo in roko prijatelja. Bodite trdni, bodite iskreni. Naposled bodite tisti, ki ne bodo zamenljivi.

Ana Ražen

Tema: Hotela bi biti kot … So mi res vse poti odprte ali je veliko že vnaprej določeno?

Kot maturantka lahko rečem, da sem se v teh petih letih na Dvojezični zvezni trgovski akademiji naučila nekaj, kar mi pomeni več kot vse ocene skupaj. Naučila sem se, kako je stopiti iz cone udobja, ko moraš predstaviti projekt pred polnim razredom, čeprav ti glas trepeta. Kako je sodelovati z ljudmi, ki razmišljajo popolnoma drugače kot ti. Kako je prevzeti odgovornost, ko nekaj ne gre po planu. In predvsem – kako je vztrajati. Ta šola me ni oblikovala samo kot dijakinjo, ampak kot osebo. Naučila me je, da je znanje veliko več kot pa snov v zvezku, naučila me je, kako razmišljati na pravi način, da moram imeti pravi odnos, pogum in pripravljenost narediti korak več tudi, ko je težko.

Ne vem, kje bom čez pet let. Ne vem, kakšen bo moj naziv. Ne vem, kakšna bo moja pisarna. Vem pa, kakšna želim biti jaz. Vem, katere lastnosti si želim od življenja in mislim, da je to najbolj pomemben korak pri tako pomembni odločitvi. Zagotovo pa ne bom dovolila, da mi mnenja in pričakovanja drugih ter strah stojijo na moji poti uspeha. Spoznala sem, da nas strast ne spremlja vedno že od otroštva, temveč se včasih lahko rodi iz kaosa in trenutkov, ko bi najraje obupali. Vem, da lahko postanem kar koli in ne zato, ker so nam vse poti odprte, temveč zato, ker sem pripravljena narediti vse, da gradim svoje sanje in to je to, kar na koncu šteje.

Dorijan Kristijan Fera

Tema: Kam se razvija družba

Pri vsej raznolikosti kljub temu še ostane en problem: moralnost in vrednote. V sekularni družbi je praktično nemogoče ustvariti skupni moralni kodeks, z eno izjemo: »,Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!« Ta citat iz evangelija po Mateju je znan kot zlato pravilo, ampak ne samo kristjanom, ampak praktično vsem verstvom sveta. Univerzalna razširitev tega pravila je dokaz univerzalne izjave tega kratkega stavka.

Vsak človek hrepeni po veselju, sreči in sprejetosti med ostalimi. Če vsak vsakemu samo to naredi, kar bi sam želel, da mu storijo drugi, imamo pravičnost. Seveda je to utopično in nikoli ne bo stanje popolno, ampak z malo dobre volje do sveta in sočloveka je to lahko luč, ki nas vodi iz teme propada.

Tobias Mitsche

Tema: Hotel bi biti kot … So mi res vse poti odprte?

Ponovno sem se vprašal: Ali so mi res vse poti odprte? Moj odgovor je: ne. Vse poti niso odprte. A do istega cilja jih vodi dovolj. Odprta je pot trdega dela. Odprta je pot vztrajnosti. Odprta je pot, na kateri se učiš iz porazov. In dokler sem pripravljen stopiti po eni od teh poti, vem, da se nisem izgubil. Morda ne bom postal Luka Dončić. Verjetno tudi ne bom novi Dončić. Lahko pa postanem najboljša verzija sebe. In to je cilj, za katerega se splača boriti.

Teresa Srienz

Tema: Hotel bi biti kot … So mi res vse poti odprte

Včasih pa se splača izbrati tudi nepredvidljivo pot, saj kdor ne tvega, ne profitira. Danes zato verjamem, da vprašanje ni, ali so mi vse poti odprte, temveč ali si jih sama upam izbrati. Marsikatera vrata ostanejo zaprta ne zato, ker ne bi imeli ključev, ampak ker nas je strah obrniti kljuko. Verjamem, da so v življenju vsem odprta vsa vrata – nekateri se morajo za to le bolj potruditi in delati trše kot drugi. Ali se to izplača, mora vsak odločiti sam. Lahko pa z gotovostjo rečem, da se mi bo vedno izplačalo slediti svojim ambicijam in sanjam, saj življenje živimo le enkrat.

Prvo nagrado je prejela Mojca Prosen za svoj govor na temo: »Družba se razvija v napačno smer – vse postaja zamenljivo, vrednote razpadejo. Kje najdeš zase trdne oporne točke?«. Drugo nagrado je prejela Neva Kert za svoj govor na temo: »Dvojezičnost je za slovensko narodno skupnost na Koroškem včasih ponos, včasih breme. Kako jo doživljaš sama?«. Tretjo nagrado je prejela Amra Mešinović za svoj govor na temo o družbi in vrednotah.

S svojimi govori so nastopili Dorijan Fera, 8A (Slovenska gimnazija), Neva Kert, 5A (Slovenska gimnazija), Amra Mešinović, 3. letnik (Dvojezična zvezna trgovska akademija). Tobias Mitsche, 6B (Gimnazija Alpe Jadran v Velikovcu), Mojca Prosen, 4. letnik (Višja šola za gospodarske poklice), Ana Ražen, 5. letnik (Dvojezična zvezna trgovska akademija), Teresa Srienz, 6A (Gimnazija Alpe Jadran v Velikovcu).