»Z vsakim novim snemalnim dnevom sem spoznaval vedno več dežele in njene duše.« To pravi snemalec Ivan Klarič, ki je v preteklih tridesetih letih televizijski oddaji »Dober dan, Koroška« posredoval izrazito umetniško dovršene filmske slike iz svojega zornega kota. Preberite, kako z besedami riše slike in prizore, nastale ob spoznavanju slovenske narodne skupnosti na Koroškem.

Davno je že od tega, odkar je bil ob nedeljah čas, ko je oče bolj poslušal radio kot ob delavnikih. Posebej mi je ostal v spominu glas napovedovalke, ki je zame v zelo melodični govorici z drugačno izgovarjavo črke r brala čestitke. Nisem razmišljal, katera radijska postaja je to. V spominu mi je ostal le njen glas.

Tisti dan sonce ni skoparilo s svojimi žarki. Visoko viseče na nebu jih je trosilo po dolini, kot bi jih imelo preveč. Dovolj jih je bilo za vsako travo, za vsako cvetlico, za vsako kapljo ujete Drave v akumulacijsko jezero. Te so se lesketale kot biserna ogrlica na vratu mlade dame.

Na hribu nad njo je kot vestni stražar stal mogočni grad. Bilo je to 18. maja 1988. To je bil moj prvi delavni dan, hkrati tudi moj prihod na Koroško. Prva slika, ki se mi je za vedno vtisnila v spomin.

Takrat sem bil še prepričan, da le za dve leti.

Tudi v Kostelu, kjer sem se rodil in preživel otroštvo, smo imeli grad. Po kapitulaciji Italije in odhodu italijanskih vojakov so ga partizani zažgali, da se ne bi spet vrnili vanj. Od gradu so ostale razvaline, po katerih smo se igrali otroci.

Tu na Koroškem jih je večina ohranjenih in so kot dragocena dediščina. Pogled na te mogočne kamnite zgradbe me je ob prihodu posebej navdušil. V njih sem začutil minuli čas, ki je bil pri nas izbrisan iz spomina.

In ko sem prvič videl grad Ostrovico, se mi je zdelo, da sem prišel v pravljično deželo, kjer živijo vitezi in princese. Ta je tak, kakor sem si predstavljal, pravljični grad. Do takrat sem bil prepričan, da tak obstaja le na slikah v pravljičnih knjigah.

Z vsakim novim snemalnim dnevom sem spoznaval vedno več dežele.

Očarala so me številna jezera. Še danes se ne bi mogel odločiti, katero mi je lepše. Včasih sem prepričan, da Belo jezero s svojo spokojno tišino. Pa Vrbsko jezero, polno življenja. Ladje, ki na njem kot beli labodi plavajo po mirni vodi. In spoznal sem jezero, za jezerom. Bil sem navdušen nad njihovo lepoto in njihovim številom. Pa še Osojsko jezero s svojo cerkvijo, ki kot njegova mama bdi nad njim v zavetju Osojščice.

Ja, in bili so dnevi, ko se mi je v srce prikradlo domotožje.

Hrepenenje po skriti dolini, ujeti med dva hriba, od koder se vidi le košček neba. In čisto spodaj, kjer se uležejo njive na breg razigrane reke Kolpe, tam sem snoval svoje otroške sanje. Če je Soča tudi Korošcem svetovno znana lepotica in manekenka, je Kolpa lepo ponosno kmečko dekle, za katero lepote ve le malo ljudi.

S snemanji oddaje »Dober dan, Koroška« sem začel spoznavati tudi koroške Slovence.

Presenečen sem bil, koliko ljudi tu govori slovensko, saj nas v Sloveniji v šoli niso učili o koroških Slovencih. Edino, za kar smo izvedeli, je bilo Gosposvetsko polje in knežji kamen. Z vsakim dnevom sem se tu počutil vse bolj doma. Srečanja s temi ljudmi so mi pomenila kot vrnitev domov. Še posebej, ker sem veliko snemal tudi med nemško govorečimi. Pa saj so bili tudi nemško govoreči zelo prijazni in pozorni do mene. A jezik, ki ga nisem razumel, me je delal tujca, čeprav sem bil za to sam kriv.

Ker smo takrat snemali tudi običaje in šege, sem spoznal, koliko ljudskega bogastva je tu še ohranjenega. Navdušil me lik pehtre babe. Štehvanje na Zilji. Metanje hlebčkov v Kamnu. Toliko zanimivih, novih stvari, ki jih v Sloveniji nisem poznal. Posebej pa je presenetilo petje in njegova priljubljenost.

Kje vse se poje. Na prireditvah, po domovih, v gostilni, ob grobu, ob vsaki priložnosti je prisotna pesem. Zdi se mi, da tu poje vsak.

Še posebej sem bil presenečen, ker sam ne znam peti. 

Moč slovenske pesmi in njen pomen sem tu začutil v popolnosti in to v gostilni, ko so se pridružili petju slovenske pesmi tudi tisti, ki niso govorili slovensko. Kakšno moč ima pesem, ki je več kot petje, je izpoved srca, ki kakor vrelec prihaja iz njegovih najbolj skritih kotičkov in človeku odpre njegov notranji svet skritih hrepenenj in bolečin.

Ob snemanju oddaj z Marijo Makarovič »Tako smo živeli« so me presunile življenjske pripovedi ljudi. Kaj vse so prestali, kaj vse pretrpeli, a ostali so pokončni in zvesti svojim koreninam. Zatirani so bili samo zaradi jezika. Začel sem se zavedati, kaj je ljubiti materni jezik, kaj vse so morali preživeti in ostali pokončni. Tega v matični domovini ne vemo. Vse se nam zdi samoumevno, pa ni. Zato me danes zelo razjezi, če mi kdo reče: »Kaj hočejo ti koroški Slovenci, saj bolje živijo kot mi«. 

Začel sem spoznavati tudi drugo plat življenja na Koroškem. Težko razumem, da se jezik uporablja kot politično sredstvo. Sprašujem se, kako se lahko kdo celo pohvali, da ne zna slovensko in potem še doda, da je njegova babica govorila »windisch«.

In koliko ljudi je na svetu, ki ne zna jezika svoje mame, dedkov in babic, svojega maternega jezika. Kako malo mar jim je za to. 

Ne razumem, zakaj lahko brez težav na gostilni izobesiš italijansko, grško zastavo ali katere koli druge države. Polno obsojanja pa je izobesiti slovensko. Zakaj se mora javna raba slovenščine vedno prikrivati ob uporabi z italijanščino.

Res je, da se je v zadnjih letih veliko spremenilo na bolje. A še vedno so nekaterim vasem ukradena ali zamolčana slovenska imena. Veliko južne Koroške sem spoznal tudi na snemanjih z gospodom Jankom Zerzerjem.

Med snemanjem smo se po letu dni vračali na pokopališča in videli, koliko je bilo zamenjanih starih nagrobnih kamnov s slovenskimi imeni, z novimi, na katerih ni več slovenskih napisov. Zame je bilo to veliko presenečenje, za Janka ne, ker je poznal to žalostno resničnost. Koliko stvari mi je povedal.

Spoznal sem, kaj vse pomeni materni jezik, kako se boriti zanj. Kaj vse je pripravljen človek žrtvovati ... ali pa ga opusti in se ga sramuje.

Trideset let praznuje oddaja »Dober dan, Koroška«. V živo se spomnim začetne špice z melodijo »Jaz pa sem si nekaj zmislil« ... Trideset let druženja s sodelavci Slovenske redakcije ORF. Veliko lepih nepozabnih trenutkov. Nešteto dogodivščin.

Trideset let, a samo za dve leti sem prišel. Kdo sem zdaj? Korošec? Slovenec iz Slovenije. Enostavno ne vem. Ko sem tu, sem tu doma, ko sem v Sloveniji, se čutim tam doma. Pa zakaj bi moral imeti eno domovino? Lahko imam dve, doma si tam, kjer se počutiš domače, kjer imaš prijatelje, s katerimi se razveseliš srečanja.

Tudi Celovec je moje mesto. Najlepše mi je, ko se pozno zvečer sprehodim po njegovih ozkih ulicah, tistih, ki vodijo do Starega trga. Pozno ponoči, ko se ljudje že umaknejo v zavetje svojih domov. Takrat ulične svetilke že rišejo sence po zgubanih fasadah zidov, ki mi molče šepetajo stoletne zgodbe teh ljudi.

Takrat postane to mesto moje, postanem del njega.

Mesto ni od tistega, ki si ga prisvaja. Mesto pripada tistemu, ki nam ga nosi v svojem srcu, ne glede kako ga imenujemo.

Te dni se mi je v spomine vrnil tisti davni čas, ko je moj oče poslušal radijske čestitke. In od daleč se je do mene pritolkel tisti ženski glas: Od srca do srca, od pesmi do pesmi. Zdaj se zavedam, da je moj oče tedaj poslušal radijsko postajo deželnega studia ORF slovenskega sporeda.

In zgodilo se je, da me je prav sem pripeljala življenjska pot in da sem si polnih trideset let delil dneve s temi ljudmi.

Ivan Klarič