Simon Ošlak-Gerasimov je odkrival slovenske sledi v štajerski prestolnici. Iz tega je nastala obsežna in lepo oblikovana knjiga. V njej se prepletata preteklost in sedanjost. Med drugim omenja Die Scherbe, lokal koroškega Slovenca Tomaža Moschitza, piše o kulturnici Rezki Kanzian, razlaga pomen Kluba slovenskih študentk in študentov, ki ga imenuje »pristan slovenske mladinske kulture.« Novinar, nekdanji praktikant pri Nedelji, nekdanji predsednik KSŠŠG, aktivni urednik štajerskega sporeda ORF, ki se javlja s svojimi radijskimi prispevki in televizijskimi v oddajo Dober dan, Koroška, dober dan, Štajerska je svojo novo knjigo predstavil v Slovenskem knjižnem centru Mohorjeve knjigarne v Celovcu v okviru serije Manjšine – okno v svet.

Kako se kot Korošec znajdete na Štajerskem?
Simon Ošlak-Gerasimov: To knjigo vidim kot zaključek asimilacijskega procesa od Korošca v Štajerca, konkretno v graškega Slovenca. Mislim, da ni nenavadno biti Slovenec v Gradcu – če si ogledamo slovensko zgodovino, če pomislimo na to, da ime Gradec izhaja iz slovenščine, pa tudi Korošcev in Korošic je kar veliko v Gradcu. V glavnem hodijo tja študirat. Tudi sam sem se za Gradec odločil zaradi študija. Rekel bi celo, da je Gradec naravni habitat za Slovence. Kleine Zeitung ima serijo Štajerec dneva in v sklopu poročanja o tej knjigi me je imenoval za Štajerca dneva. To se pravi, da sem uradno že Štajerec.

Knjiga je zelo informativna in lepo oblikovana. V njej najdemo veliko zanimivosti, lepo povezujete preteklost in sedanjost. Verjetno je bilo potrebnega zelo veliko raziskovanja, da ste izvedli vse te zanimivosti? Kako je prišlo do ideje za knjigo, kako je knjiga nastajala?
Simon Ošlak-Gerasimov: Pisanje knjige samo je trajalo približno dve leti ali celo malo več, ker je istočasno izšla tudi v prevodu, prevajal je Sebastian Walcher. Pravzaprav gre za knjižni paket dveh knjig v slovenščini in v nemščini. Knjiga je zelo bogato opremljena, tudi to je trajalo, da smo fotografirali vse motive. Kar bi izpostavil, je, da je vključen dvojezični mestni načrt za Gradec. Česa takega do zdaj še ni bilo. Ideja je prišla v glavnem zaradi mojega študija. Študiral sem slovenščino in ruščino na Inštitutu za slavistiko v Gradcu. Moj profesor za slovenščino je bil profesor Ludvik Karničar, ki se je precej ukvarjal s slovensko zgodovino Gradca, tukaj je zelo pomemben. Organiziral je dva mednarodna simpozija na to temo: Gradec in Slovenci, ob tem sta izšla tudi dva zelo obširna znanstvena zbornika. Eno delo, ki bi ga tudi rad izpostavil, pa ni izšlo v knjižni obliki, obstaja kot znanstveno delo, je delo bivšega predsednika graškega študentskega kluba Borisa Galloba, ki sedaj živi v Salzburgu. Napisal je diplomsko delo o slovenskih društvih v Gradcu. Bil sem presenečen, da ni toliko knjig o tej temi, čeprav je bil Gradec za Slovenke in Slovence zelo pomemben. Karl Hren je dejal, da bo zaradi nove prometne povezave z vlakom Gradec morda postal prestolnica tudi za Korošice in Korošce – to vidim kot naravno vlogo Gradca, ker to vlogo je že imel kot prestolnica t. i. Notranje Avstrije, ki je zaobjemala celotno Koroško, Štajersko, Kranjsko, Primorsko in Goriško.

V svoji knjigi pišete, da je v Gradcu 150 narodov in 200 jezikov. Kakšno mesto ima med vso to paleto narodnosti in jezikov slovenščina?
Simon Ošlak-Gerasimov: Gradec je glede na prebivalstvo najbolj multikulturno in multijezično mesto Avstrije. Slovenci smo eden izmed 150-ih narodov v Gradcu, nimamo posebnega političnega statusa, ni manjšinskih pravic. Štajerski Slovenci so omenjeni v državni pogodbi. Gradec je posebnost, ker ne spada v naselitveno območje štajerskih Slovencev, ampak Slovenke in Slovenci so bili vedno del Gradca. Nekaj časa sem v Gradcu delal tudi kot učitelj slovenščine za gimnazijce, organiziral sem tudi mature za slovenščino kot tretji tuji jezik. Tam mi je predsednik mature dejal, da je zelo lepo, da imamo zdaj v Gradcu tudi mature v slovenščini, ker so zdaj ti jeziki kot turščina ali kitajščina vedno bolj priljubljeni. To se pravi, da je po eni strani slovenščina v Gradcu eksotika, po drugi strani pa je ponudba za učenje slovenščine precej velika, o tem lahko več pove Tatjana Vučajnk. Slovenke in Slovenci imamo to edinstveno kulturno zgodovinsko pozicijo v Gradcu, da smo mestu dali ime. To je edina avstrijska deželna prestolnica, kjer se slovenščina opazi tudi v nemškem poimenovanju. Za celotno avstrijsko Štajersko lahko povem, da je približno ena tretjina krajevnih imen iz slovenščine.

Erik Prunč je dejal: »V Gradcu je bilo marsikaj prvo in marsikdo je bil prvi.« Knjigo začenjate s tem njegovim citatom. Kako se spominjate Erika Prunča?
Simon Ošlak-Gerasimov: Zelo srečen sem, da sem še lahko spoznal profesorja Erika Prunča, ki je bil res prava legenda že tedaj, ko je bil še aktiven v Gradcu. Bil je vodja in soustanovitelj Inštituta za prevodoslovje, postavil ga je na široke znanstvene stebre. Zelo sem srečen tudi, da imam v svojem osebnem arhivu še intervju z njim. Na noge je postavil nekaj enkratnega – prevajalski seminar na otoku Premuda na Hrvaškem. Tega sem se udeležil in je bilo zelo poučno. Njegova klasična lekcija je bila, da prevajanje literature ni samo prevajanje, ampak je tudi interpretacija. Zelo pomembna lekcija je, da tekst potrebuje čas. Dobro je, da če kaj napišemo, da to besedilo nekaj časa počiva, malo vzhaja, potem se vrnemo k njemu. Od njega sem se naučil tudi, da besedila z nami komunicirajo. S svojim citatom je pomemben za knjigo, ker je bilo dejansko marsikaj v odnosu do slovenske kulture, slovenskega jezika prvo v Gradcu, med drugim ustanovitev prve stolice za slovenski jezik leta 1811. Prva katoliška knjiga v slovenskem jeziku je izšla v Gradcu, kar vemo prek Trubarja, ki je o tej knjigi pisal.

Edina država, na katero meji avstrijska Štajerska, je Slovenija. V knjigi navajate popularno pesem skupine Randeo-vous »Shopping in Graz«. Kakšna pa je zdaj povezava s Slovenijo, samo prek shoppinga ali še kaj več?
Simon Ošlak-Gerasimov: To je zame žalostna stvar, da je še vedno precej zasidrano v Slovankah in Slovencih ravno s tega mariborskega okoliša, da Gradec vidijo kot nakupovalni center, ne tako kot kulturni center. To sem sam tudi zasledil, ker sem delal v stari orožarni v Gradcu kot vodič za turiste in Slovencev ni bilo, čeprav sem to delo dobil samo zaradi tega, da bi vodil tudi v slovenščini. Mislim, da se ta zavest sedaj malo vrača in upam, da bo k temu prispevala tudi ta knjiga. Veliko k temu prispeva ustanovitev Slovenske čitalnice leta 2013. Gradec nikoli ni imel inštitucij, ki jih ima Celovec, že samo zaradi Slovenske gimnazije in Mohorjeve je jasno, da so v Celovcu tudi Slovenke in Slovenci doma, v Gradcu tega ni bilo. Slovenska čitalnica v Štajerski deželni knjižnici je trenutno edina kulturna ustanova Republike Slovenije, ampak deželni glavar je obljubil, da so ustanovil Slovenski dom v Gradcu. To bi bil velik korak. Trenutno v Operi v Gradcu uprizarjajo najbolj znano slovensko narodno opero Antona Foerstnerja Gorenjski slavček. Tudi tukaj lahko rečem, da je Gradec spet enkrat prvi v odnosu do slovenske kulture.

V knjigi pišete tudi o slovenskih mašah v Gradcu ter omenjate teologa Jožeta Tilla in teologinjo Ines Kvar. Kakšne so teološke sledi v slovenščini v Gradcu?
Simon Ošlak-Gerasimov: Teologijo izpostavljam zaradi tega, ker je bila to edina univerza za Notranjo Avstrijo in se je veliko teologov izobraževalo v Gradcu. Stara univerza je bila ustanovljena kot semenišče. Kjer je Janez Nepomuk-Primic od leta 1811 poučeval slovenščino, je Ludvik Karničar poskrbel za to, da je tam dvojezična tabla, ki to tudi omenja. Jezuiti so vodili prvo univerzo od konca 16. stoletja. Prva predavanja v slovenskem jeziku o teologiji so bila v Gradcu. Omenjam seveda tudi aktualne primere, eden od teh je Korošec Jože Till, ki živi v Gradcu in je zelo produktiven. Ines Kvar prihaja iz Slovenije, v okolici Gradca vodi besedna bogoslužja. Slovenske maše so vsako nedeljo pri graških minoritih že skoraj sto let, a je žalostno, ker je vedno manj ljudi, ki jih obiskujejo. Prihaja pater minorit iz Slovenije.

V Gradcu je nastala zanimiva ideja za pesniške avtomate. V knjigi navajate misel, ki jo je dejal Brodski: »Poezija in klasična literatura bi morali biti na vsaki bencinski črpalki kot miselno gorivo.« Kako so izgledali pesniški avtomati v Gradcu in kakšno mesto je v njih imela slovenščina?
Simon Ošlak-Gerasimov: To je bila akcija literarne revije manuskripte – kot priprava na gostovanje Slovenije na knjižnem sejmu v Frankfurtu. Sodelovali so pri izdaji velike antologije sodobne slovenske lirike, ki je izšla pri ugledni založbi Hanser v Münchnu. V sklopu tega so se v Gradcu odločili za postavitev avtomatov za poezijo. To so bili bivši avtomati za kondome in žvečilne gumije, ki so jih potem na novo uredili z ljubezensko poezijo. To je stalo na grajskem hribu, čisto zraven simbola Gradca, pri urnem stolpu, je človek lahko za petdeset centov kupil slovensko liriko. Tam so bili vključeni tudi koroški Slovenci, na primer Fabjan Hafner s svojo poezijo. To je bila zanimiva in uspešna akcija, ki prikazuje to dejstvo, da je slovenščina zelo povezana z graško literarno sceno, če omenim na primer Danielo Kocmut iz literarne revije Lichtungen in Andreasa Unterwegerja, ki je glavni urednik literarne revije manuskripte.

Omenili ste že Ludvika Karničarja, ki ima velike zasluge za ohranjanje spomina na pomembnost Gradca za slovenski jezik.
Simon Ošlak-Gerasimov: Ludvik Karničar je bil glavni pri obujanju spomina na slovenski Gradec. Poučeval je slovenski jezik na univerzi. Poskrbel je za postavitev dvojezičnega napisa Janezu Nepomuku-Primicu na pročelju graškega semenišča. Na graških pokopališčih skrbi za slovenske grobove – za grobove znamenitih Slovenk in Slovencev, ki so delovali v Gradcu in tudi umrli v Gradcu. To je grob profesorja Karla Štreklja, ki so mu postavili lep kraški kamen. Karel Štrekelj je bil prvi, ki je predaval v slovenščini o slovenski literarni zgodovini, izdal je znamenito zbirko slovenskih narodnih pesmi, s pomočjo študentov je postavil na noge največjo zbirko slovenskih pravljic in pripovedk – samo za primerjavo, njegova zbirka pravljic je desetkrat večja od zbirke bratov Grimm, a na žalost še ni v celoti objavljena. Ludvik Karničar je poskrbel tudi, da imamo grob za kirurga in skladatelja Benjamina Ipavca. Ludvik Karničar je skrbel za to, da je bila graška slovenistika najbolj aktivna slovenistika zunaj Slovenije.

Za štajerske Slovenke in Slovence ima velik pomen društvo Člen 7. Tudi vi ste svojo knjigo izdali pri Pavlovi hiši, ki v osnovi ni založba, ampak skrbi med drugim tudi za izdajanje knjig.
Simon Ošlak-Gerasimov: Društvo Člen 7 je bilo v glavnem od graških profesorjev ustanovljeno kot kulturno društvo in ne kot politično društvo. Društvo Člen 7 je imelo lastno pisarno v Gradcu, zdaj tega ni več, ker je dežela Štajerska pred par leti črtala subvencije za to. Edini slovenski kulturni dom je zdaj v Potrni v Radgonskem kotu. Predsednica Susanne Weitlaner je zelo veliko pripomogla k poživitvi slovenske narodne skupnosti na Štajerskem. Res sem srečen, da se je Pavlova hiša odločila, da izdajo to bibliofilno knjigo, bogato opremljeno, z mestnim načrtom kot paket v dveh jezikih – to ni samoumevno. Knjigo lahko v Gradcu kupimo tudi v največji knjigarni mesta, v knjigarni Moser. Odziv na knjigo je izredno pozitiven tudi v Sloveniji. Srečen sem, da je knjiga izšla v tej obliki in da nam je to skupaj uspelo.