Folti Hartmann se je poslovil v 72. letu starosti. Nikoli ni silil v ospredje, a sedaj postaja vidno – veliko stvari je, pri katerih je bil le vedno v ospredju.

Tu je bil njegov izrazito prepoznavni tenor. Desetletja dolgo smo ga lahko slišali pri različnih zborih pri MoPZ Edinost v Pliberku, ki se je po smrti Foltijevega očeta preimenoval v MoPZ Foltej Hartman, pri MePZ Danica, pri pevsko-instrumentalni skupini Trio Korotan (ki je leta 1978 gostoval po Kanadi in ZDA), pri Oktetu Poljana v Prevaljah, pri MePZ France Pasterk-Lenart, pozneje pri MePZ Gallus v Celovcu, pri lovskem zboru v Železni Kapli. In glas bi bil lahko slišen tudi pri Slovenskem oktetu ali pri ansamblu Avsenik. In prav pri teh odločitvah je Folti Hartmann presojal po tem, kaj lahko naredi za skupnost in še posebej za slovensko skupnost na Koroškem. Ostal je doma in tukaj zapustil sledove, ki so ga že preživeli. Nešteto je posnetkov z njegovim nezamenljivim tenorjem, ki jih hrani Slovenski spored ORF.

Folti Hartmann je živel za svojo družino, za pesem, za naravo, za slovensko besedo na Koroškem, od vseh teh pa je bila stalnica pesem. Ob pesmi, ki jo je napisala pesnica Milka Hartman, »Piščal« je spoznal tudi, kako različne priredbe so nastajale v teku njegovega življenja. Eno je napisala hčerka Katarina in jo pojejo njegove štiri hčerke, združene v pevski skupini Hartmann‘ce.

Pomembna mu je bila družina, zanjo je storil vse in jo jemal tudi s seboj na pevske nastope. Hčerke in žena Marica: »To so bili naši izeti«. Da, pa tudi na tekme SAK je rad hodil in tudi to je bil skoraj vedno družinski izlet. Svojim otrokom pa je večkrat rekel na pragu hiše: »Recite prosim in hvala, dober dan in na svidenje, opravičite se za napake in spoštujte sočloveka.« Svojim hčerkam Michaeli, Simoni, Katarini in Nataliji pa je skupaj z ženo Marico brez velikih besed pripravil vse potrebno, »da rade prihajamo domov«. In teh prihodov se je vedno veselil, še posebej v zadnjem letu.

Velika skrb mu je bila kulturna ustvarjalnost v Celovcu, pomagal je celovškim lutkarjem. Posebej pri srcu mu je bila župnija sv. Cirila in Metoda v Celovcu. Lepo je njegov glas odmeval v slovenski fari v Celovcu. Rad je bil v naravi in je kot lovec poznal zgodnja temna jutra, vedel je tudi, kdaj je čas za setev in žetev na vrtu. Pri srcu mu je tudi narodna skupnost v deželi Koroški z dragocenim izročilom slovenske besede. Mnogo potrpljenja je imel s svojimi orhidejami. Znal je počakati, da so zacvetele tudi te, ob katerih so obupali celo vrtnarji. Prav to čakanje in njegova trdna vera v uspeh sta ga označevala. Uspehov zase ni potreboval, najbolj vesel jih je bil za skupnost.

V mestni župnijski cerkvi sv. Egidija je bilo 21. marca slovo od Foltija Hartmanna. Besede v slovo mu je izrekel župnik Jože Andolšek. Tudi tole je povedal:

Folti je bil je ena najbolj razpoznavnih osebnosti naše celovške župnije. S svojim darom petja je bogatil našo župnijo, koroško deželo, Slovenijo in zamejstvo. Vedno si si zapel občuteno in z vsem srcem.

Ko ne bi bilo razmer, v katerih moramo živeti, bi danes Foltiju zapeli združeni koroški zbori – vsi tisti zbori in skupine, pri katerih je prepeval.

Medtem ko je njegova teta Milka Hartman kar najlepše ubesedila pesmi libuškega polja in eno izmed najlepših koroških pesmi »Piščal«, je njen nečak Folti s svojim božanskim tenorjem pel »pesmi naših domačih tal« in »s svojim duhom glas jim dal«. Njegov oče je vodil slovenski zbor v taborišču v Dachauu.

Kar najbolje se je počutil sredi Božjega stvarstva v svojem rojstnem kraju v Kortah, ki so bile zanj bolečina, navdih in hrepenenje ...

Spregovoril je tudi nekdanji župnik slovenske fare v Celovcu Hanzej Rosenzopf. Izpostavil je, da je bila rajnemu Foltiju Hartmannu nedeljska maša nekaj svetega, vera pa upanje v dom v nebesih. Omenil je Slomškovo pesem »V nebesih sem doma«, ker je to tudi cilj vseh vernikov. »Vsaka nežnost, vsak občutek biti doma, je predokus, kaj nas pričakuje.«

Vincenc Gotthardt