Organisation / Organizacija

Nedelja

Občudujejo raznolikost prostora, v katerem živimo

Z Andreo Wernig smo se pogovarjali o 25. poletni šoli Bovec

Sožitje – Zusammenleben – Suživot – Convivenza – Vivi adun je vodilna tema letošnje 25. Poletne šole Bovec, ki bo potekala od 16. do 30. avgusta. O tem projektu, ki ruši predsodke, smo se pogovarjali z Andreo Wernig, strokovno tajnico poletne šole in namestnico vodje Mednarodne pisarne Univerze v Celovcu. Letos bo njena 25. poletna šola, kar pomeni, da sodeluje – v različnih vlogah – že od samega začetka.

Študentke in študenti se lahko za 25. poletno šolo Bovec prijavite do 4. junija. Več informacij najdete na spletni strani: https://www.aau.at/international/studieren-im-ausland/sommerschulen/sommerkolleg-bovec/ 

Narava v Bovcu ponuja veliko možnosti za odkrivanje. Foto: Štefan Pinter
Narava v Bovcu ponuja veliko možnosti za odkrivanje. Foto: Štefan Pinter

Andrea Wernig o projektu Poletne šole Bovec pripoveduje z velikim navdušenjem. Spominja se začetkov, ko je v času po padcu berlinskega zidu imelo avstrijsko ministrstvo za znanost s tedanjim ministrom Erhardom Busekom na čelu idejo, da bi povezali sosednje dežele, ki jih je prej ločevala železna zavesa. Na univerzitetni ravni so nastale poletne šole v deželah, ki so mejile na Avstrijo. Ena teh je bila tudi takrat zelo mlada država Slovenija.

Profesor Andrej Moritsch je leta 1994 s partnerskimi univerzami Ljubljana, Maribor in Videm izvedel prvo poletno šolo. Začetki so bili, kot je to običajno, negotovi. Jasno pa je bilo, in to je bila ideja Erharda Buseka, da bo potekalo zbliževanje mladih z jezikom soseda. »Začelo se je s tremi jeziki: nemščino, slovenščino in italijanščino, medtem je to naraslo na pet jezikov, saj sta se pridružili hrvaščina in furlanščina, kar odraža realnost Alpskojadranskega prostora,« pripoveduje Andrea Wernig, ki se spominja, da so jih že takoj leta 1994 v Bovcu zelo lepo sprejeli. »Takratni župan občine Bovec Andrej Stergulc je zelo hitro poprijel za to idejo, ker se mu je zdelo primerno, da se srečamo v prostoru, ki je bil nekoč v skupni državi Avstriji, kjer je bila ožja tromeja med seboj zelo povezana. Po zgodovinskih preobratih je ta del Primorske prešel pod fašistično Italijo, še prej je bila tam fronta, ki je pokopala ogromno ljudi, o čemer nazorno pripoveduje Kobariški muzej, ki je tudi stalna točka v programu.«

Zdaj, 25 let kasneje, sodeluje v projektu šest partnerskih univerz, pri čemer je Univerza v Celovcu organizator. Vsebinsko, finančno in s študenti so poleg celovške univerze vključeni še dve slovenski univerzi: Ljubljana in Univerza na Primorskem, dve italijanski: Trst in Videm in ena hrvaška: Reka.

Na Poletni šoli Bovec je prisotnih pet jezikov. Foto: Štefan Pinter 
Na Poletni šoli Bovec je prisotnih pet jezikov. Foto: Štefan Pinter 

Zakaj je Poletna šola med študentkami in študenti tako priljubljena? Andrea Wernig meni: »Zanimivost, privlačnost poletne šole je v tem, da se tam srečujejo materni govorci vseh jezikov, ki se jih poučuje. Vsak ima na mestu samem maternega govorca bolj ali manj iste generacije. Program je zelo pester, z dopoldanskimi jezikovnimi tečaji in popoldanskimi delavnicami in ekskurzijami.« Dodaja še, da čeprav je Bovec turistično zelo znana destinacija, ga veliko študentov ne pozna. Študentke in študenti odkrivajo, da imajo skupno zgodovino in da so pravzaprav iz istega prostora. Delitev je povzročala le politika.

Andrea Wernig sodeluje pri Poletni šoli Bovec od začetka, a ne vedno v tej funkciji. V začetnem timu je bila edina, ki je obvladala vse tri jezike, zato je bila prevajalka. Na prvih poetnih šolah ni bilo delavnic, ampak so bila predavanja za vse študentke in študente. Jezikovnih tečajev je bilo manj. Leta 2001 je vodstvo prevzel Karl Stuhlpfarrer, Dunajčan, ki se je naučil slovenščine in je že v 70ih letih navezoval stike z Ljubljano, Trstom in Južno Tirolsko, zato je zelo dobro poznal to regijo in problematiko. Takrat se je še okrepil pomen učenja jezika soseda.

Udeleženci se spoznavajo med seboj. Foto: Štefan Pinter 
Udeleženci se spoznavajo med seboj. Foto: Štefan Pinter 

»Univerza v Celovcu izvaja ta projekt, financer za Avstrijo je ministrstvo, zato se lahko prijavijo študentke in študenti z vseh avstrijskih univerz in visokih šol. Partnerske univerze so sofinancerji in pošljejo svoje študente. Udeleženke in udeleženci prejmejo štipendijo. Zanimivo je, da je veliko odziva z dunajskih univerz,« o organiziranju pripoveduje Andrea Wernig, ki se ji zdi lepo, da se nekateri, ki se spoznajo v Bovcu, srečujejo tudi čez leto. Eno takšnih skupin so povabili na praznovanje ob 25. poletni šoli, ki bo 17. avgusta letos, ko bodo nastopili kot skupina absolventov in bodo predstavili, kaj jim pomeni večjezičnost. Brez dodatnega sponzorstva iz javnega in zasebnega sektorja projekta ne bi mogli izpeljati.

Vodja poletne šole je Vladimir Wakounig, profesor pedagogike na Univerzi v Celovcu in Pedagoški visoki šoli. Njegova desna roka je Andrea Wernig, pri izdelavi vseh tiskovin pa jim pomaga Unikum z Emilom Krištofom. Štefan Pinter vodi ekskurziji in skrbi za fotodokumentacijo.

Poletna šola ima vsako leto geslo, vodilno temo, ki se prilagaja zgodovinskim danostim. Letos je tema sožitje. Začelo se je s praktičnimi temami, kot so geografija tromeje, migracije, vojna, padec berlinskega zidu, planine, moč socialnih medijev, kriza … Eden izmed pomembnih vidikov poletne šole je:

»V Evropski uniji smo v skupnem gospodarskem prostoru in tu gradimo tudi skupni kulturni prostor.«

O Bovcu Andrea Wernig pravi: »Sodelovanje z domačini je zelo dobro. Občina Bovec vedno stoji za nami, sodelujejo pri praznovanju 25-letnice, vključujejo se z ekskurzijo v Dolino Trente in to tudi finančno podpirajo ter nam olajšajo delo. V osnovni šoli najamemo prostore. Za avstrijske študente je zelo lepo videti, kako funkcionira devetletna šola v Sloveniji. Nastanjeni smo v Alp-hotelu, kjer nam gredo zelo na roke. Kraj Bovec sam je edinstven, le od leta 2016 je nekoliko preveč turizma. Promet je tako gost, da to ne gre skupaj s cilji narodnega parka in s sonaravnim turizmom. Individualni promet ni problem Bovca, ampak je nadnacionalni problem.« Organizatorji mislijo tudi na to, zato se vedno pripeljejo udeleženke in udeleženci – vsako leto jih izberejo okoli 45 – skupaj z avtobusom. 

Kaj je tisto, kar ostane? Andrea Wernig odgovarja: »Študenti vidijo, da imajo v resnici veliko skupnega. Da živijo pravzaprav tako blizu. Poletna šola znižuje predsodke. Občudujejo raznolikost prostora, v katerem živimo. Raznolikost, ki se izgublja. Povsod je dominantna angleščina, v poletni šoli pa odkrijejo, da je še kaj drugega poleg velikih jezikov. Vidijo, da je veliko podobnega. Žal imajo skupno tudi 1. svetovno vojno, saj je bil marsikateri praded poslan na Soško fronto kot avstrijski vojak.«

Popoldne so na programu zanimive ekskurzije. Foto: Štefan Pinter 
Popoldne so na programu zanimive ekskurzije. Foto: Štefan Pinter 

Poletne šole tega tipa imajo prihodnost, ker so večjezične. »Npr. pri poletnih tečajih nekega jezika je tam materni govorec le lektor in si mora vsak sam iskati partnerja za tandem. V Poletni šoli Bovec pa imaš mogoče partnerje. Morda celo v sobi, saj jih nastanimo skupaj tako, da lahko tudi v prostem času, že takoj, ko odprejo oči, govorijo v jeziku, ki se ga učijo,« razlaga Andrea Wernig, ki se ji zdi sestava študentov dober povod za nadaljevanje tega projekta, ki ponuja odlično kombinacijo dopoldanskega tečaja in popoldanskega programa. V ospredju so jeziki regije, v teh jezikih se tudi obravnava vodilna tema. To je regionalnost, ki odpira vrata.

Čeprav ima Andrea Wernig s poletno šolo veliko dela, opravlja to z velikim veseljem, saj vsako leto znova doživlja entuziazem mladine in sodelavk ter sodelavcev poletne šole. »Najprej so sicer zadržani, saj pridejo v neznano okolje. Po eni strani smo super informirani, odpreš google earth in imaš takoj slike, a kljub temu je poznavanje veliko nižje kot pred 20-imi leti, kar je veliko protislovje. Mogoče je res, da smo celo preinformirani. Včasih so se ljudje informirali prek znancev, sedaj pa se prek spleta. Efekt direktnega kontakta vedno bolj zbledi, a direktni kontakt prinaša mnogo informacij. V Bovcu pridemo do trenutka, ko izklopimo internet in se dogovorimo, da se bomo pogovarjali le neposredno. Naj se nihče ne boji koga ogovoriti. Sedaj so že generacije, ki so zrasle z mobilnimi telefoni in jim je bolj naravno komunicirati s sporočili.« Vse je osredotočeno v učenje jezika in to čim bolj po naravni metodi, s pogovorom. Tako mladi odkrijejo nove iniciative v tem prostoru. »Če bi iskal po internetu, bi morda to našel, a bi spregledal. Tu pa se navežeš na obraz, na mnenje, na žareče oči, ko pripovedujejo o čem,« opisuje Andrea Wernig in dodaja, da tudi, ko gredo na kakšno skupno ekskurzijo, imajo poglede vseh – vsak vidi svoje in skupaj vidijo veliko.

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Od leve: župan Bovca Valter Mlekuž, Andrea Wernig in Vladimir Wakounig. Foto: Milan Štulc

Udeleženci so stari približno od 20 do 30 let, tako da naša sogovornica izpostavi še en zanimiv element: iskanje življenjskega sopotnika. Iz Poletne šole Bovec je izšla že ena poroka. Eros, zelo širok pojem kot veselje do življenja, zelo poživi ozračje. Svoje pa prispeva tudi okolje, saj se v Bovcu, čeprav so med gorami, ne počutijo utesnjeni.

Pa še en razlog je zagotovilo, da se udeleženke in udeleženci radi vračajo v poletno šolo: odprti in srčni sodelavci, lektorji in predavatelji.

                                                                                                                                      Mateja Rihter