Občina Sele ima že nekaj časa dvojezični pohodniški zemljevid z domačimi hišnimi in ledinskimi imeni. Pobudo za zemljevid je dal župan občine Sele Heribert Kulmesch že pred nekaj leti. Pot do zemljevida je bila sicer daljša kot načrtovano, kar pa je nastalo, je lahko zgled drugim občinam.

Osnova za novi občinski zemljevid je avstrijska uradna karta ÖK 50, na kateri so dvojezično zabeležena vsa uradna dvojezična krajevna imena. Posebnost pohodniškega zemljevida je, da so zapisana tudi vsa vodna imena, predvsem slovenska imena potokov, ki še niso zapisana na uradnih avstrijskih zemljevidih. Podobno velja za imena gora in planin. Posebnost so imena na meji, kjer smo poleg imen, ki so na uradnih kartah v Avstriji in na uradnih kartah v Sloveniji zabeležili še domača poimenovanja.

Leta 2008 je v okviru projekta »NARAVA – trajna, regionalna in čezmejna proizvodnja in trženje kmečkih proizvodov iz Sel« nastal turistični zemljevid, na katerem so bila prvič zapisana tudi slovenska hišna in ledinska imena. Ta zemljevid je bil tudi ena izmed osnov za novo selsko karto.

Na novem zemljevidu, ki je prvi zemljevid, ki ga je izdala kaka občina, so opisane pohodniške in plezalne poti, predstavljena pa je tudi turistična ponudbe občine, ki leži v Unescovem globalnem geoparku Karavanke/Karawanken. Zemljevid v obeh jezikih opozarja na naravno bogastvo in gorsko kmetijstvo v Selah ter na močno zasidrano kulturno dejavnost slovenskih društev in razvejano športno dejavnost kot tudi na bolečo zgodovino 20. stoletja.

Predvsem pa zemljevid vsebuje bogato izročilo domačih zemljepisnih imen, ki so v veliki meri na novem razširjenem zemljevidu zapisana prvič. Zbirka imen je izredno bogata in obsega okoli 2110 imen, ki so objavljena na zemljevidu; del imen, ki zaradi prostorske stiske ni bil objavljen na zemljevidu, pa bo dostopen na spletu, kjer bodo dodani bodo tudi zvočni posnetki. Na zemljevidu so zapisana tudi zemljepisna imena sosednjih občin Borovlje, Šmarjeta, Galicija in Železna Kapla, ki mejijo na občino Sele in so zato na zemljevidu.

Hišna imena so že od nekdaj pomembna za razpoznavanje hiš in ljudi na vasi. Na zemljevidu so zabeležena vsa hišna imena s hišnimi številkami vred. Hišna imena je pomagala urejevati Mici Mak, uslužbenka občine Sele, ki je imela na voljo seznam Nantija Pristovnika, bivšega občinskega tajnika.

Zemljevida ne bi bilo brez vztrajnih prizadevanj Milke Olip in kartografinje Irene Slavkov. Bili sta na terenu, zapisovali, preverjali imena, vnašali imena na karte, Irena Slavkov nato v sistem Q-gis. Z iztisi sta neštetokrat šli k ljudem in si z vso srčno predanostjo prizadevali, da je karta postala izredna. O zapisovanju ledinskih in hišnih imen smo se pogovarjali z Milko Olip. Preberite, kakšen osebni odnos ima do hišnih in ledinskih imen in zakaj je pomembno prej danes kot jutri zapisati imena, ki so še znana.

Kakšen odnos imate osebno do ledinskih in hišnih imen in kako pomembno je, da so ta imena zapisana tudi na zemljevidu, ki je dostopen ljudem tega kraja in tem, ki želijo ta kraj spoznati?

Milka Olip: Ledinska imena so odraz življenja preprostega človeka, odraz njegovega dela, so original, ki je nastal prav tam na kraju. Hišnih in ledinskih imen pravzaprav nikoli niso zapisovali pravilno. Največkrat so imeli možnost zapisa kaki tajniki, uradniki, gozdarji, ki pa niso znali ali niso hoteli znati slovensko. Da ne govorim o času, ko so ta imena zavestno ponemčevali ali prevajali. Zato so ti zemljevidi pogosto prvi zemljevidi, kjer so imena zapisana tako, da je prepoznaven njihov pomen in izvor.

Zapisovanje in iskanje imen travnikov, gozdov in potokov se je seveda zgodilo ob srečanju z domačini. Kakšen odnos imajo domačini do teh imen in do svojih prednikov? Je to bila tudi priložnost, da ste pogledali tudi v zgodovino in govorili o tem, kako se je živelo v preteklosti?

Milka Olip: Ta imena so njihova, izvedeli so jih od svojih prednikov, uporabljajo jih v svojem vsakdanu, to je njihov dom. In seveda vsi po vrsti ugotavljajo, da je bilo v preteklosti še več imen, da so jih starši poznali še več. In da jih rodovi za njimi morda ne bodo poznali več. Hvaležni so, da jih zapišemo, ker je to morda edini način, da se bodo ohranila za poznejše rodove.

Gospodarji poznajo svoje travnike, svoje gozdove, svoje planine zelo dobro. Vsak kos te zemlje je povezan z delom, največkrat s trdim delom v gozdu in na strmih travnikih. Zapisovalci dostikrat umolknemo ob spoštovanju tega življenjskega dela in nalog, življenjskih radosti in bridkih dogodkov, ki jih začutimo iz teh zgodb in imen.

Čas se je zelo spremenil. Včasih so na kakem določenem mestu iskali in našli izgubljene ovce, živina je zašla v kako nedostopno območje, lovci so si zapomnili kraje, kjer je vedno pel kak petelin ali so se sprehajali gamsi. Gozdarji so poimenovali kak nevaren žleb po svoje in je imel seveda drugo funkcijo kot danes za planince in smučarje, ki se spuščajo po njih.

Ko po letih zbiranja, zapisovanja in preverjanja imen držite v rokah kraj Sele zložen na papirju, kakšen občutek je to? Kakšno delo je bilo pravzaprav opravljeno?

Milka Olip: Res je to delo dolgotrajen proces zbiranja, zapisovanja in korigiranja, ki ga opravlja cel tim. A žal na tak zemljevid niti ni mogoče zapisati vseh zbranih imen, ker se po odločitvi za določeno merilo moraš odločiti tudi za ustrezno število zapisov. Spletni zemljevid pa nudi možnost, da se zapišejo tudi imena manjših enot in točk. Pa še zvočne posnetke jim bomo lahko dodajali, da se bo ohranila avtentična izgovarjava in raba imen, ki jo je sicer s kakršnimkoli zapisom le težko posredovati.

Dodana vrednost teh zemljevidov je seveda tudi zapis običajnih zemljepisnih imen potokov, vrhov, planin in naselij v slovenskem jeziku, ki prav tako dostikrat nikjer niso zapisana. Na selski občini imajo k sreči zapisana slovenska hišna imena, ki pa doslej še niso bila prenešena v uradni register hišnih imen.

Je kdaj tudi čas prepozen in se kakšno ime zgubi? Bodo mladi tudi še uporabljali ta imena, ali jih sploh še?

Milka Olip: Ja, velikokrat je prepozno. Zgodi se, da so starši še vedeli za ime kraja, kjer je npr. veter podrl gozd ali se je kdo ponesrečil, mladi pa so to pozabili. Pa na travnikih in njivah ne dela več toliko ljudi, s katerimi bi se morali dogovoriti za kraj košnje ali žetve, in imena izginejo. Poznavanje imen ni toliko odvisno od starosti kot od zanimanja za stvar. Kak lovec bo poznal in uporabljal na desetine ledinskih in gorskih imen, za vsak kos zemlje bo imel svoje ime. Sosed pa se ne spomni niti enega.

• Sicer pa so ograde še ostale Ograde ali Vograde, čeprav niso več obdane od plotov.
• Seče so ostale seče, čeprav tam ne kosijo več.
• Vrbe so ostale Vrbe, čeprav tam ni več vrb.
• Kopišča so ostala kopišča, čeprav ni več kop.
• Aplenca je obdržala ime, čeprav nihče več ne dela apna doma.
• Novine so ostale novine, čeprav so že spet zarasle.

Iskanje izvirnega imena

• Wutschigraben – Globoki graben, »ta huabuči grabn«
• Tomaschberg – Mehki vrh – Tomaški vrh
• Hugobach – Črni graben
• In se seveda zgodi, da so Willitze prvič zapisane kot Vilice, da je Moosig Scharga končno zapisana kot Močnikova žaga, da je Tscheuch le spet pravilno Čevh, Schwischeovagora je pravilno Žvižgejeva gora.