Ni konec, ko pride Tvoj
zemeljski konec.
Le vsakodnevno orodje pospraviš
in se odpraviš k počitku.
Po isti poti, koder odhajaš,
nevidno prihajaš nazaj ...
In Tvoja prisotnost je bolj
prisotna kot kdajkoli prej:
na vseh poteh, v vseh rasteh
od korenin do vej.
(Tone Kuntner)

Mislim, da smo na svetu tudi zato, da se (K)komu pustimo dvigniti, saj bomo le tako tudi mi lahko dvignili koga, ko bo to potreboval. Davu Karničarju je bilo v zibelko položeno, da se je med gorami čutil doma, med strmimi stenami se je počutil – kako paradoksno – varno, nenarejeno. Za mnoge alpiniste je npr. preplezati Bonatijev steber v Druju v navezi eden vrhuncev kariere; no, Davo ga je npr. zmogel v solo vzponu. Kmalu zatem ali kar vzporedno s plezanjem se je zapisal smučanju in kmalu iz alpskega presedlal na alpinistično smučanje ter se suvereno vozil po strminah, po katerih bi se navadni smrtniki vzpenjali po lestvi. Opravil je spuste, ki niso ostali nezapaženi v svetovnem merilu: z vrha Jalovca, z vzhodne stene Matterhorna, z Dolgega hrbta (smer Fritsch Lindenbach s 7. smučarsko stopnjo), z bratom Drejcem z zadnjega slovenskega osemtisočaka Anapurne. Številni ga seveda poznajo po prvenstvenem smučanju leta 2000 z Mt. Everesta, ampak za Dava je bilo to le logično nadaljevanje njegove prejšnje poti. Sam sem ga smel kot zdravnik te odprave spremljati ter ga kot eden prvih soplezalcev srečati na višini 7300 metrih, ko je vijugal po deviškem pobočju proti baznemu taboru.

Kot gorski reševalec je imel izreden talent, da se je vživel v ponesrečenca in zanj sta obstajala v reševalni akciji le poškodovanka ali poškodovanec, nase pa je čisto pozabil. Še marsikdo od nas zdravnikov, ki imamo bolnike vsak dan pred seboj, strmi ob zgledu te brezkompromisne predanosti, ki je bila po mojem njegova najizrazitejša lastnost.

Tisti pa, ki smo ga poznali nekoliko bolj od blizu, vemo, da je resnobnost in skrajnost svojega početja še kako čutil v tihih trenutkih, morda celo v obdobjih osamljenosti, v napornih preizkušnjah, tudi medsebojnih odnosov. A tega ni hotel kazati navzven. »Fletno in luštno« sta bila izraza, ki sta odsevala nenarejeno pozitivnost, s katero si je kot buldožer v visokem snegu utiral pot skozi realnost vsakdana. A kot se ni zlomil v gorah, se tudi drugje ni. Bil je eden silno redkih vrhunskih alpinistov, ki mu ni bilo vseeno, kaj se dogaja okrog njega. Ob svoji veličini ni pozabil Boga. Še več, s ponosom in veseljem je pričeval Zanj tudi v svoji okolici, kolikor je mogel. Rad in brez vsakršnega honorarja je predaval in pričeval na številnih duhovnih večerih, čeprav je preživljal številno družino. Še nekaj tednov pred usodno nesrečo sva skupaj molila rožni venec v farni cerkvi na Jezerskem, kjer smo se zbrali ob spominski maši za prijatelja Franca. Nedolgo nazaj, nekoč po sveti maši, mi je stisnil roko in rekel: »Jurij, a veš, da sem srečen človek, ker lahko grem k obhajilu«. Za takšne je nekoč g. Jože Kopeinig ponovil besede velikega papeža Janeza XXIII: »Človek je največji, kadar kleči, najlepši, kadar moli, najmočnejši, kadar odpušča, in najbolj Bogu podoben, kadar ljubi«.
Čeprav verjamem, da obstaja življenje v polnosti šele po smrti, je Davo pokazal, da obstaja življenje že pred smrtjo. Bil je pravi Jezerjan in domoljub, v najboljšem pomenu besede. Ponosen na svoje korenine, ki so ga trdno zasidrale, da se je lahko dvignil daleč v višave.

Davo, nekoč se bomo srečali. Hvala Ti za vse, kar si delil z nami lepega, velikega in tudi težkega.

Jurij Gorjanc, kirurg v Bolnišnici usmiljenih bratov v Št. Vidu ob Glini