Ustanovitev, začetki, poslanstvo

Začetek in ustanovitev revije Naša luč je nedvomno odgovor duhovnikov na situacijo Slovencev, razseljenih po Evropi in svetu po 2. svetovni vojni. Posebno pozornost so posvetili beguncem. Uvodnik v prvi številki prvega letnika 1952 jasno pravi, da je ustanovitelje vodil dvojni namen:

1. pastoralna skrb in spremljanje Slovencev izseljenstvu z aktualnim vidikom begunstva in

2. povezovanje med slovenskimi skupnostmi, kjer naj bi revija krepila vezi med Slovenci po Evropi in svetu.

Spomnim naj na dejstvo, da so že pred vojno delovale močne in kulturno živahne slovenske organizacije, predvsem v rudarskih središčih severne Francije (Pas-de-Calais, Lens, Arras), belgijskih premogovnikov okrog Charleroija in Maasmechelena ter nizozemskega Limburga pa do nemških revirjev rjavega premoga severno od Aachna in na območju bogatih ležišč črnega premoga v Porurju. Prve slovenske organizirane skupine so zaživele v zadnjih letih 19. stoletja, razmnožile so se na začetku 20. stoletja in v desetletjih med obema vojnama. Industrializacija in s tem pogojene gospodarske krize so dejavniki za porast izseljevanja. Vse te skupnosti je že takrat spremljala tudi pastoralna oskrba. Zagotavljali so jo duhovniki domačini, ki so se naučili slovenskega jezika.

Begunski val ob koncu vojne je dodal ekonomskemu izseljevanju še politično. Zapustitev doma zaradi nasilja. Begunci so reševali svoje življenje ali se umaknili ideološkemu preganjanju. Te izseljence je spremljala grenkoba izgubljene domovine ne zaradi kruha, ampak zaradi nestrinjanja s komunizmom.

Stari in novi rojaki – to sta bili dve temeljni postavki za pastoralno načrtovanje z vidika duhovnikov in njihovo prizadevanje za organizirano spremljanje rojakov. Ena prvih idej je bila revija za izseljence. Leta 1951 prišlo do sestanka, na katerem so štirje izseljenski duhovniki sklenili ustanovitev lista Naša luč. Prva številka je izšla januarja 1952. Že naslov pove, da je imela revija najprej pastoralni namen. To je spodbuda za ohranitev in krepitev krščanskega življenja rojakov. Nagovorila naj bi z domačo besedo in tudi dosegla najbolj oddaljenega in osamljenega Slovenca. Utrjevala naj bi pomen verskih središč, ki so jih cerkvenopravno imenovali 'misije'. To so bile personalne župnije, ki jih je ustanovil krajevni škof in vsaki določil duhovnega voditelja.

Spomin na posamezne pionirje Naše luči

Na začetku najdemo štiri imena pobudnikov ustanoviteljev: Valentin Zupančič (Pas de Calais), Vinko Žakelj (Liége), Stanko Grims (Merlebach) in Zdravko Reven (Charleroi). Med velike podpornike revije sodijo tudi duhovniki, ki so se naučili slovenskega jezika, p. Teotim van Velzen (Heerlen, Nizozemska) in Božidar Tensundern (Vestfalija, Nemčija).

Neprecenljivo zaslugo za Našo luč ima založba Mohorjeva v Celovcu in njen voditelj Janez Hornböck, ki je prevzel vlogo odgovornega urednika. To je bilo izjemno pogumno dejanje pokončnega moža na Koroškem, ki ga niso omajale mnogovrstne grožnje in pritiski z druge strani Karavank. O vseh mogočih pritiskih danes niti uredniki Naše luči ne vemo vsega. Komunistični oblasti pa je šlo izdajanje Naše luč zagotovo zelo v nos, saj je poskušala zaustaviti revijo, ne le prek svojih pomočnikov na Koroškem, ampak tudi s stalnimi poskusi ustrahovanja visokih predstavnikov Cerkve na Slovenskem. Duhovnikom so na zaslišanjih pogosto očitali podporo izseljenskemu glasilu, tako da je urednik pogosto dobival očitek: Zunaj pišete stvari, zaradi katerih nas doma privijajo in nam grozijo. Tudi zdomce in izseljence je policija ob obiskih domačega kraja in sorodnikov pogosto spraševala, če berejo Našo luč in kdo jo razširja med izseljenci.

Pogled na lok od nastanka revije prek zenita do danes. Kako kaže naprej?

Ko sem pred 40-imi leti prišel med izseljenske duhovnike, je bila Naša luč že prek svojega zenita, če vzamemo za merilo le naklado. Dosegala pa je v tem času vsebinsko kvalitetni vrh in revijalni nivo. Vse to po zaslugi urednika Branka Rozmana. Postavil je vsebinske, jezikovne in oblikovne standarde, ki so revijo naredili privlačno. Uredniku je bilo prvo pravilo resnica, kaj se je zgodilo in kaj se dogaja. Poleg izvirnih člankov in poročil iz domovine, je spretno izbiral vsebine priznanih časnikov iz Nemčije, Francije, Anglije, ..., s katerimi se je razgrinjala zlaganost komunizma pri nas in po svetu. Te vsebine so seveda razdražile oblasti, ki so odgovarjale z zalezovanjem izseljenskih duhovnikov in njihovih zvestih sodelavcev. Prihajalo je tudi do hudih groženj in fizičnih napadov. V Münchnu živi z menoj Marjan Bečan, ki so ga na vratih župnišča trije možje davili, dokler ni padel na tla. »Ta je gotov,« se je zadrl eden od njih, ko so zbežali.

Urednik se je soočal tudi s pomisleki v vrstah izseljenske duhovniške zveze. Mlajši sobratje, ki so bolj čutili utrip nove izseljenske množice 'gastarbeiterjev', so pogrešali v vsebinah premalo pozornosti do ljudi, ki so od doma prinesli zadržanost do katoliških misij. Katoliška duhovna oskrba izseljencev in zdomcev je bila doma oblatena kot domovini sovražna. Pojavila so se načrtovana nasprotovanja med misijami in 'klubi'. Misije so imele ljudi, klubi pa denar. Ideološka nasprotovanja so razdelila ljudi na 'naše' in 'vaše' in oslabila moč izseljenskega slovenstva.

Na medijskem področju ni bilo drugače. Revije iz domovine so prinašale med izseljence politično podporo režimu. Danes ni v tiskani obliki nobene več. Tiskano besedo prinašajo izseljencem le revije in časniki, ki jim finančno osnovo zagotavljajo redni naročniki. Med njimi tudi Naša luč.

In prihodnost? Obstoj revije zagotavljajo bralci. Bralno občestvo pa se spreminja, kar občutimo tudi pri naši reviji. Starejši zvesti naročniki ostajajo zvesti, dokler morejo. Vendar ti odhajajo, mlajši se le redko odločijo za letno naročnino. Brez ponudbe v digitalni obliki in trženja na tej ravni visi Damoklejev meč nad tiskano obliko revije v prihodnosti. Uredniki želimo vztrajati v zvestobi rojakom, ki so ostali zvesti bralci Naše luči dolga desetletja. Želimo ohraniti tiskano izdajo, dokler bo mogoče zagotavljati personalno in finančno osnovo.

Janez Pucelj, urednik

Najgloblja hrepenenja ostajajo enaka

V sedemdesetih letih se je Naša luč spreminjala, še bolj pa se je spreminjal svet okoli nje. Spreminjamo se tudi ljudje, a najgloblja hrepenenja ostajajo enaka. Prepričan sem, da so ustanovitelji Naše luči nagovorili natanko to človekovo sredico, zato so bralci od samega začetka tako željno pričakovali vsako številko. Ker si je revija v tem svojem bistvu vseskozi ostala zvesta, je aktualna še danes.

A prihodnost vseeno ni samoumevna. Tisk na splošno ni v zavidljivem položaju, v diaspori pa je še težje. Našim ljudem po svetu leta ne prizanašajo, mladi po tisku ne posegajo več, pa tudi slovenski jezik izgublja govorce in tako marsikje ni več osrednja vez.

Na splošno se slovenske skupnosti po Evropi krčijo, nekatera središča se iz različnih razlogov tudi zapirajo, zato nekoliko usiha osrednji del revije, ki prinaša mesečni utrip iz teh sredin. Upad za zdaj zlahka nadomestimo z uvajanjem novih rubrik, saj idej ne manjka.

Vztrajali bomo, dokler bo mogoče. Zavezuje nas impozantna pot, ki jo je Naša luč prehodila doslej. Zavezuje nas vrsta velikih osebnosti – naj omenim vsaj Branka Rozmana in Janeza Zdešarja – ki so bili duša revije. Zavezuje nas neuklonljivost Mohorjeve družbe, ki je kljubovala danes povsem nepredstavljivim notranjim in zunanjim pritiskom, in je izdajala Našo luč, dokler je bila v domovini prepovedana. Zavezujejo nas zasliševanja, preganjanje in trpljenje mnogih, ki so bili povezani z Našo lučjo. Še pred vsem naštetim pa nas zavezuje zadnji posameznik, ki je vesel, da z revijo vsak mesec pride do njega hranljiv košček domačega, slovenskega.

Lenart Rihar

Praznovanje jubileja Naše luči

Naša luč, mesečnik za Slovence po svetu, je začel izhajati leta 1952. Revija predstavlja vez med Slovenci, predvsem po Evropi. Izdaja jo Rafaelova družba skupaj z Zvezo izseljenskih duhovnikov v Evropi in v sodelovanju z založbo Družina.

Ob jubileju so pripravili okroglo mizo z naslovom Železni jubilej Naše luči. Potekala je v Galeriji Družina v Ljubljani. Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Helena Jaklitsch je Naši luči podelila priznanje Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Priznanje je prevzel urednik Naše luči in ravnatelj Rafaelove družbe Lenart Rihar. Revija je imela nenadomestljivo vlogo v času, ko zaradi totalitarnega režima ni smela izhajati v Sloveniji. Pomembno vlogo ima še danes.

Gostje okrogle mize so bili: Janez Pucelj, župnik slovenske župnije v Münchnu, koordinator za pastoralo Slovencev po svetu pri Slovenski škofovski konferenci in predsednik Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi, Ljubo Bekš, dolgoletni odgovorni urednik, profesor zgodovine Jurij Pavel Emeršič in glavna urednica Nedelje Mateja Rihter.