Pred 60-imi leti so v Možberku odprli »SOS Kinderdorf Moosburg«. Prvotna ideja socialne ustanove je bila, da bi sirote brez staršev lahko odraščale v družini. V prvih letih so v Možberku imeli 10 družin, v katerih so »mame« oskrbovale vsaka po 10 otrok. V teku let so se potrebe in vzroki, zakaj prihajajo otroci v »družinsko vas SOS v Možberku« močno spremenili. Danes v vasi skrbi 80 sodelavcev za 110 otrok in mladincev. Christine Zohmann, odgovorna za »družine v otroški vasi«, je ob jubileju spregovorila o potrebah in izzivih socialne ustanove v današnjem času.

Hermann Gmeiner, ustanovitelj otroških vasi SOS je želel, da bi sirote odraščale v družini in ne v domovih. Kaj se je v zgodovini otroške vasi spremenilo?

Christine Zohmann: Hermann Gmeiner je iskal »mame« za otroške vasi, ki so bile za otroke nadomestne mame. Takrat je bilo najpomembneje, da so otroci imeli dom, so bili dobro oskrbovani in ostali do samostojnosti v otroški vasi. V teku let so se razširile naše ponudbe, zastavili smo si nova težišča. Spremenila se je družba in prilagajati se moramo potrebam. Naš naročnik je mladinski urad (Jugendamt), ki nam dodeli otroke in skupaj z njim načrtujemo cilje, pri čemer so vedno v ospredju otrokove potrebe.

Katera področja in naloge ste v teku let sprejeli v svojo ponudbo?

Christine Zohmann: Potrebe in povpraševanje po prostorih, ki bi sprejeli otroke, so vedno večji. Danes otroci, ki prihajajo k nam, niso več sirote brez staršev. Vzroki so različni, zakaj prihajajo otroci k nam. Otroci, ki danes živijo pri nas, imajo vsi starše, le redki so, ki imajo samo enega starša. V naši vasi imamo trenutno štiri ponudbe.

Kot pri ustanovitvi imamo tudi danes »otroške družine«, ki jih vodijo »mame«, otroci pa jih kličejo po imenu. V teh družinah poteka vsakdan kot v vsaki navadni družini. Otroci obiskujejo otroški vrtec in šolo, popoldan je zapolnjen z igranjem, domačimi nalogami in raznimi aktivnostmi.

Poleg teh družin – trenutno jih je na vasi šest – imamo »otroške stanovanjske skupine«. V takih skupinah je 7 do 8 otrok. Socialno-pedagoško šolane sodelavke živijo in delajo z njimi. V njih so mlajši ni starejši otroci. V teh skupinah je veliko menjav, kar je za otroke pogosto zelo naporno.

Imamo tudi stanovanjske skupine za dekleta in fante od 14. leta naprej.

V hišo »Barbakus« pa sprejemamo toroke, ki so doživeli hude krize. Stanujejo pri nas tri mesece in v tem času se razčistijo in razjasnijo potrebe otroka. Kakšno pomoč potrebuje družina in kako jo krepiti? Je otrokovo dobro ogroženo ali se lahko spet vrne k staršem? Bo otrok ostal kratek čas v hiši ali bo ostal dlje časa? To so vprašanja, ki jih skušamo z otroki, starši in strokovnimi sodelavci skupno rešiti.

V vasi je tudi možnost, da se naseli cela družina. V tem primeru pomagajo socialni delavci staršem, da se naučijo mojstriti vsakdan. Socialno-pedagoško podporo ponujamo družinam tri mesece. Pri delu s starši ugotovimo, ali družina lahko primerno skrbi za otroke.

Prevzeli smo tudi društvo Rainbows in v Vajškri dom, kjer spremljamo mlade begunce. Vodimo fantovski dom v Krivi Vrbi in dekliški dom v Celovcu. Vedno več pozornosti pa namenjamo mobilnemu družinskemu delu.

Nekdaj je mladinski urad zelo hitro odločil in otrok je prišel k nam v vas SOS. Danes zastopamo mnenje, da ni treba otroka tako hitro izkoreniniti. So družine, ki ob strokovni ambulantni podpori zmorejo dobro oskrbovati svoje otroke.

Kakšni so vzroki, da mladinski urad odloči in otrok pride v vašo oskrbo?

Christine Zohmann: Vzrokov je veliko. Lahko je preobremenitev staršev ali družina preživlja krizne čase in samo za nekaj časa ni zmožna primerno skrbeti za otroka. So primeri, ko je oče ali mama psihično bolan/bolna, ali ima problem z mamili, finančne težave ali so vzrok družinski spori, da mladinski urad odvzame otroka. Ko je otrok pri nas, tesno sodelujemo s starši in skušamo krepiti družinski sistem vedno s pogledom, da se bo otrok lahko enkrat vrnil domov. Če to ni mogoče, ostane pri nas do zaključka šolanja. Dejstvo je, da otroci ostajajo vedno krajše obdobje pri nas.

Kako poteka sodelovanje s starši?

Christine Zohmann: So starši, ki potrebujejo veliko pomoči, ki jim jo nudijo socialni sodelavci. Staršem je seveda težko, da so otroci pri nas, otroci pa hrepenijo po starših. Družinske pomočnice skupaj s starši in otroki iščejo možnosti in poti, da bi se družina znova združila. Otroci so pogosto v konfliktu, radi bi bili pri starših, pri nas v vasi pa jim je tudi všeč. Vse je urejeno, imajo številne prednosti, ki jih doma nimajo. Razvijejo dober odnos do socialnih sodelavcev in »mame«. Po drugi strani pa bi bili radi pri svoji mami. Mama je samo ena, in to tudi vedno ostane.

Posebno vlogo imajo »mame« v vaši vasi. Kaj se je spremenilo na njihovem delovnem področju?

Christine Zohmann: Nekdaj so mame živele noč in dan v hiši z otroki, brez dopusta in prostih dni in tudi finančna situacija je bila v tistih časih težavna.

Tudi danes živijo mame v vasi, v svoji hiši s petimi otroki, ob strani pa sta ji dve družinski pomočnici. Mama ima danes dopust, je zavarovana in ima dva prosta dneva v tednu. Za majhne otroke je najbolje, da imajo konstantno osebo, ki skrbi zanje in je vedno tu, če kaj potrebujejo. Otroke obiščejo starši, z njimi preživijo cel dan ali konec tedna, tudi to se je spremenilo.

V vašo hišo prihajajo otroci z mnogovrstnimi potrebami. Kako lahko zadostite vsem potrebam?

Christine Zohmann: Imamo veliko število socialno-pedagoških sodelavcev. Vsaka »mama«, ki skrbi za svoje otroke, ima danes dve družinski pomočnici. »Mame« so socialno in pedagoško šolane. Veliko pozornosti pa zahteva delo s starši. Njihove obiske moramo koordinirati z mladinskim uradom. Ob vseh oblikah obiskov pa je vedno v ospredju dobro otrok. Poleg tega skrbimo tudi za dobro vez do šole. Veliko otrok ima pomankljivosti in potrebujejo terapije. Za to skrbijo terapevti, logopedi, psihologi – po potrebi pa pokličemo tudi zunanje strokovnjake. Delo je postalo zelo obširno. Mladinskemu uradu moramo oddajati poročila in potrebna je skrbna dokumentacija dela.

Otroško vas SOS povezujejo ljudje še vedno z »mamo«, ki skrbi za otroke. Kako je z moškim vzgojnim deležem?

Christine Zohmann: Še vedno nam manjkajo moški. Imeli smo enega »očeta«, ki je pa je prevzel druge naloge. Trenutno imamo samo ženske sodelavke. Poskušamo pridobiti moške pedagoge. V stanovanjih je zaposlenih vedno več pedagogov. Pa tudi za ponudbe v prostem času skušamo pridobiti moške spremljevalce. Pa tudi podoba »mame« se je spremenila. Sprejemamo »mame«, ki so poročene, imajo otroke in pridejo in živijo v naši vasi. Na tan način pokažemo vsem otrokom, kako živi par, kako tudi krizne čase ali prepire rešujejo na spoštljiv način. Biti »mama« pri nas je poklicanost – ni poklic. Še vedno jih potrebujemo, nudimo jim pa veliko strokovne pomoči.

Kako gledate na prihodnost vaše vasi?

Christine Zohmann: Povpraševanje je zelo veliko. Veliko je zelo majhnih otrok – od rojstva do drugega leta –, ki pridejo k nam. Za dojenčke ta namestitev ni najboljša. Dejstvo je, da imamo na Koroškem premalo rejniških družin, ki bi sprejele take majhne otroke. Potrebno bo izgraditi ambulantno pomoč družinam. Tudi za večje otroke pomeni namestitev v naši vasi izkoreninjenje iz domačega okolja. To je poseg za celo družino. Vendar, če ni druge možnosti, imajo otroci pri nas vso oskrbo, skrbimo za njihvoo dobro počutje, imajo vse možnosti šolanja in veliko ponudbo razvedrila v prostem času.

»Moji otroci«

Mila Jernej je bila ena od prvih mam v Otroški vasi SOS v Možberku. Doma v Šmihelu je pri mami videla knjižico Kinderdorfbote in se navdušila za poklic »mame«. Šolala se je v Nemčiji in leta 1967 odšla v Možberk, kjer je v »svojo hišo« sprejela najprej pet otrok iz Tirolske, ki jim je umrla mama. Najmlajši je bil star dve leti, najstarejši pa sedem let. »Očetova želja je bila, da so ostali otroci skupaj in večkrat na leto jih je obiskal,« se spominja Mila Jernej. V 25 letih je v »svoji hiši» skrbela in vzgajala 15 otrok. Gospodinjska dela, kuhanje za otroke, pomoč pri domačih nalogah, življenje, kot ga ima vsaka mama v svoji družini, je bilo za Milo Jernej nekaj lepega. Z otrokom se je veselila, ko je kljub legasteniji prvič prebral besedo »Monat«. Za otroke je kuhala tisto, kar so radi jedli, ali pa jih navajala na zelenjavne jedi tako, da je jed spasirala. »Otroci niso imeli veliko oblek in so se morali po šoli preobleči, da je ostala šolska obleka čista. Tem bolj so se veselili, da so se lahko zunaj igrali po mili volji in je smela biti obleka tudi umazana,« pripoveduje in dodaja: »Nekaterim otrokom v vasi Možberku ni šlo tako dobro kot mojim.« V pomoč ji je bil »vodja vasi«, ki je pomagal rešiti kako težavno situacijo. Med sosedami je imela dobro prijateljico, s katero sta po večerih spregovorili o delu in druga drugi svetovali pri vzgoji.

Z 62-imi leti se je Mila Jernej upkojila, a ostala je v hiši za babice. Upokojene babice so skupaj uživale ob igranju kart, se srečavale s penzionisti iz Možberka in plesale. Pred dvema letoma se je Mila Jernej vrnila v domači Šmihel. Vsakič pa se razveseli obiska svojih otrok, s katerimi je prijateljsko povezana.

Pripravila Micka Opetnik