Včasih se zdi, da je svet zelo majhen – ampak v resnici je precej velik. Prav zaradi tega ga je treba odkrivati. V sklopu programa Erasmus+ Evropske unije sem se poleti 2024 za pol leta odpravil v mesto Tampere na Finskem. Tam sem se s finskim arhitekturnim studiem »Tundra Architecture« preizkusil v nacionalnem in mednarodnem okolju.

Mesto Tampere ima približno velikost Ljubljane in se nahaja med dvema velikima jezeroma, Näsijärvi in Isojärvi, znano je tudi kot glavno mesto finske savne. Savna predstavlja velik del finske kulture, tja se ljudje odpravljajo redno, v družbi prijateljev ali pa tudi kar sami, saj je savna ob družabnem smislu tudi kraj za razmišljanje in umiritev. Kadar se pozimi ohladi na okoli –20 stopinj, je savna (ponavadi ogreta na približno 100 stopinj Celzija) še posebno prijetna. Prav tako del savne je tudi ohladitev v zaledenelem jezeru, ki ob začetku zahteva malo poguma, ampak šele resnično poskrbi za umirjajoči občutek navrh. Po savni seveda ne gre brez pijače in pečenih klobas.

Za študenta arhitekture je mesto, tako kot celotna Finska, zanimivo predvsem zaradi edinstvenega tamkajšnjega arhitekturnega stila, finskega funkcionalizma. Z delom v studiu sem se lahko ukvarjal prav s tem stilom, saj smo ob večjih projektih v sodelovanju s partnerskimi studii z vsega sveta izdelali tudi lokalne urbanistične vizije in projekte. Finski funkcionalizem bi lahko opisali kot humanistično variacijo evropskega funkcionalizma. Glavni predstavnik in arhitekt tega stila je Alvar Aalto, znan predvsem za klasični okrogli leseni stolček v marsikateri dnevni sobi ali jedilnici po vsej Evropi. Funkcionalizem se v glavnem ukvarja z oblikovanjem, ki ustreza funkciji objekta, na Finskem se tej funkciji pridružuje še dobro počutje uporabnika. Tako nastane resnično zanimiva kombinacija praktičnosti in prijetnosti, ki se ne pojavlja samo v arhitekturi, temveč je občutna tudi v družbi in mentaliteti Fincev na splošno.

Prav tako kot finsko kulturo sem spoznal tudi število drugih kultur. Studio smo predstavljali štirje prostovoljke in prostovoljci iz Rusije, Indije, Turčije in Avstrije, pod vodstvom dveh arhitektov iz Finske. Prostovoljke in prostovoljci smo si delili skupno stanovanje in uživali v spoznavanju novih običajev in dobrot drug drugega. Skupni izleti po Finskem tako v sklopu dela v studiu kot tudi med prostim časom so še posebej krepili nova prijateljstva.

In potem je tukaj še finska narava. Pravzaprav je na Finskem razen nekaterih posameznih mestnih območij samo narava. Ta ima presenetljivo karakteristiko, vsaj za nekoga z alpskega območja, kot sta v Avstriji ali Sloveniji. Na Finskem namreč skoraj ni gorovja. Tako pogledi v daljavo prikazujejo neskončne gozdnate ravnine s praznimi obzorji, tu pa tam kakšna pisano pobarvana koča in mogoče tudi nekaj severnih jelenov ali losov. Najbolj razširjena drevesna vrsta je breza, ki skupaj s snegom in sivim nebom poskrbi za nekoliko bolj monokromno barvno paleto – predvsem pozimi, ko se sonce za nekaj mesecev skoraj popolnoma skrije. Zato pa lahko spomladi z malo sreče opazujemo izjemni naravni spektakel – severni sij. Čeprav sem se iz Finske vrnil že februarja, se mi je sreča še enkrat nasmehnila in lahko sem doživel tudi še to. Prav ta severni sij pa je zame na skrivaj pomenil še posebno slovo, ki mi bo za vedno ostalo v srcu.

Benedikt Haab