Gregej Krištof je takšen, Franz Boschitz ni nič drugačen. Oba zbirata in oba vesta, najboljše bo šele prišlo. Zato ne bosta prenehala. In oba poznata dolge poti do novega objekta. »Jaz sem bolj za slike,« pravi redkobesedni Franz Boschitz, »Gregej je bolj za besedo«.

Kako gre tema dvema zbiralcema, to je natančneje hotela vedeti Katoliška prosveta, ki ju je povabila k Brezniku v Pliberku »za šank, kjer tokrat ne točijo pijač, ampak so na voljo samo umetnine in druge dragocenosti« (Gregej Krištof). In nista prišla sama. Z njima je prišel še Timon Krištof s kitaro in predstavil manj znane glasbene dragulje.

Franc Boschitz je svojo prvo sliko dobil od bratranca Jožeta Boschitza, svojo prvo sliko pa je kupil v galeriji Freund v Celovcu. To je bilo majhno delo Valentina Omana. Suhoparno doda: »Tako začneš zbirati«. In zbira. Gregej Krištof je svojo prvo sliko leta 1983 kupil od Rudija Benetika. In zbira. Benetikova risba z naslovom »Svetilka iz Gelsenkirchna« ima oči in gleda na ljudi pod njo. Gregej Krištof ima to sliko vedno pred očmi, kadar piše svoje komentarje za kulturno prilogo Nedelje in svoj prispevek vedno zaključi s stavkom »In, prosim, ostanite radovedni!«.

Franz Boschitz je zadovoljen s slikami, Gregej Krištof pa umetnic in umetnikov ne pusti pri miru, dokler nima njihovega podpisa. Včasih jih sreča na tiskovnih konferencah, največkrat pa jim pošlje njihove članke in jih prosi za podpis. Največ umetnic in umetnikov mu časopisne članke vrne s podpisom. Pri nekaterih je ostal neuspešen, a ne obupa. »Olimpijska zmagovalka literature Elfriede Jelinek« mu je podpisala, s pripombo: »Podpišem vse, samo čekov ne!« Arnulf Rainer je tudi podpisal. »Ta podpiše samo čez svoje ime.« Nešteto podpisov je Gregej Krištof že zbral v svojem arhivu besedil in se pri tem naučil: »Imeti moraš potrpljenje. Včasih pomaga samo, da si siten. Včasih pomaga tudi teči za umetnikom. Tako zbiranje je čisti adrenalin«. Tudi to se mu je zgodilo: eden od umetnikov ni želel podpisati. V kuverti je našel vizitko in nanjo napisal: »Ničesar ne podpišem!« Krištofova najnovejša pridobitev: podpis vseh nastopajočih na predstavi 5x20 udarcev.

Gregej Krištof v New Yorku še ni bil, zato pa Franz Boschitz kar trikrat in vedno z Rudijem Benetikom. Tam seveda ni kupil Benetikove slike, ampak mu je ostala v spominu slika, kako Rudi Benetik s kroksi stopa skozi zasneženi New York od galerije do galerije. Za Boschitza je pomembno srečanje z umetnikom v njegovem ateljeju. To je posebno spoznanje. Tako slike dobijo dodatno vrednost. Boschitz slik ne kupuje kot naložbo. Zanj je pomembno, da kupuje slike, ki so mu všeč in v katerih vidi kvaliteto. Če gre Boschitz na Dunaj ali kam drugam obiskat kakega umetnika, ve, da bo kaj kupil, prav tako »obstajajo slike, ki jih ne moreš kupiti, tudi to veš«. Na vprašanje, ali bi prodal vse svoje slike za eno samo dragoceno sliko, je zelo jasen: »Še ene slike ne. Vsaka ima svojo zgodbo in je postala del mene.«

Gregej Krištof pa je medtem spet poslal eno svojih znamenitih kuvert s članki iz časopisa bogvekam in čaka podpis. Gerhardu Richterju ne misli več poslati. Od tam ni dobil ne podpisa, ne odgovora.

Vincenc Gotthardt