Organisation / Organizacija

Nedelja

O vrlinah koroške slovenske literature na prepihu

Ob svetovnem dnevu knjige predstavljamo monografijo o literaturi koroških Slovenk in Slovencev, ki je dober kažipot v dušo pisanja, še prav v dobi po reviji »mladje«.

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
19 metrov dolg in 65 centimetrov visok je stekleni friz s sedmimi 2,20 m dolgimi polji, ki ga je Slovenski gimnaziji podaril beljaški umetniški steklar Franz Heili. Friz je narejeni iz dragocenega in zelo redkega antik-stekla. V dveh poljih sta citata iz literature. »Se jezik zna oprijeti drugega jezika ali ga le pahniti od sebe?« Maje Haderlap. Na naši fotografiji je detajl s stavkom Nobelovega nagrajenca Petra Handkeja: »Nas ne bodo odvadili slovenščine«, ki ga je s Handkejevim dovoljenjem izbrala nekdanja kulturna urednica »Kleine Zeitung« Uschi Loigge.
Foto: Jakob Ogris

Vsak dober žnidar – žal jih je vedno manj – ve, da je najlepši jopič zanič, če nima primerne, kakovostne notranje podlage – vulgo »futra«.

Kar velja za ročni izdelek, še tem bolj velja za duhovno področje, za znanost, recimo.

Štirje akademsko izobraženi »krojači« – Felix Oliver Kohl, asistent za slovenščino na graški univerzi, Erwin Köstler – prevajalec literature in svobodni literarni znanstvenik, Andreas Leben – profesor za slovensko literaturo in kulturne vede na slavističnem inštitutu graške univerze, in Dominik Srienc – literarni znanstvenik, avtor in prevajalec, so nam vsem, ki nam literatura ni deveta briga, pred nedavnim pri založbi Praesens podarili kakovostno znanstveno podlago za boljše spoznavanje literature koroških Slovenk in Slovencev v obdobju sprememb.

Tudi to je znak spreminjanja: Dobili smo ta imeniten kompas v nemščini. »Überregional, mehrsprachig, vernetzt: Die Literatur der Kärntner SlowenInnen im Wandel.« Znanstveno podkovani vademecum je sad projekta v okviru FWF - Wissenschaftsfond, raziskovalnega centra SAZU v Ljubljani, Univerze v Gradcu, Dežele Koroške, celovške univerze in drugih literarno znanstvenih ustanov.

Vsak, ki nevede trdi, da je znanost suhoparna zadeva, bo po branju te analize razvoja literature koroških Slovenk in Slovencev, spoznal, da se je hudo motil.

Če kaj drugega ne, bo dobil nič koliko navodil in utemeljenih analiz za to, da ga bo mikalo, bogato bero literarnih del z novimi spoznanji ponovno vzeti v roke in še enkrat prebrati.

Lahko samo pritrdim najkrajši sinopsi na zadnji platnici knjige, kjer piše: »Pričujoča monografija je poskus novega pozicioniranja literarne prakse koroških slovenskih avtoric in avtorjev pod vidikom čezregionalne interakcije in literarne večjezičnosti. Tako se pokažejo medsebojni stiki z drugimi literarnimi ustvarjalci, ki na mnogoteri način komunicirajo z dvojezičnim poljem in inštitucijami manjšine in še posebej plodno interagirajo na področju spominske kulture.«

Nič ne pomaga! Tako grmovje suhoparnosti – glej zgoraj – je treba odriniti, odstraniti, če hočeš do jedra.

In kaj je to jedro?

Bodimo odkriti: Časi se spreminjajo in ljudje z njimi!

Če je veliko prerano preminuli genialni literarni izvedenec in poet Fabjan Hafner za 80. leta preteklega stoletja praviloma ugotovil, da so bila »zlata doba« slovenske literature na Koroškem, potem moramo ugotoviti, da je – ne glede ali je to komu všeč ali ne – ta čas mimo. Ob zavednem uporabljanju materinščine so se pojavile druge oblike. Slovenska literatura je danes tudi dvojezična, ali nam pride pod nos kar v jeziku večine, nemščine.

V šestih poglavjih, ki so vzorno razčlenjeni v detajlirane posamezne sekcije, si seve vsak lahko poišče tisto poglavje, ki ga najbolj zanima. Jaz sem si za tokrat izbral poglavje spomini in tematsko polje povezave literature koroških Slovenk in Slovencev z vseslovenskim prostorom in zasidranosti v kontekstu avstrijske literature.

Če pogledamo široko polje spominske literature, hitro ugotovimo, da je v tem predalu slovenske literature na Koroškem le malo vidnih avtorjev: velikan Florjan Lipuš, Andrej Kokot, Valentin Polanšek, Janko Messner in Maja Haderlap z »Angelom pozabe«, ki je kot slovenski roman prišel do nas v nemščini in bil lepo preveden v slovenščino.

V Sloveniji in še posebej med primorskimi Slovenci pa je ta zvrst močno zaznavna od konca 2. svetovne vojne do dandanes.

Ostanimo pri primorskih Slovencih. V zadnjem času smo dobili knjige dveh avtorjev, ki se izključno ukvarjata z usodo slovenskega roda v Italiji: »Ivana pred morjem« Veronike Simoniti in »Črni obroč« Marija Čuka, ki tematizira požig Narodnega doma v Trstu.

Opozoril bi pa rad na »Kratki roman o snegu in ljubezni« Marka Sosiča, ki je preminul letos 9. februarja v 63. letu starosti. Knjiga je izšla že leta 2014 pri založbi LITERA. Sosič je bil tudi znameniti gledališki režiser, ki je za določen čas bil tudi umetniški vodja slovenskih gledališč v Novi Gorici in v Trstu, večkrat je bil tudi selektor Borštnikovega srečanja v Mariboru in režiral v gledališčih rajne Jugoslavije.

Med njegovimi romani je bil posebej uspešen roman »Tito, amor mijo«.

Njegov »Kratki roman o snegu in ljubezni«, ki tematizira stisko slovenske matere z družinskim ozadjem partizanske tradicije, poročene z dobrohotnim Italijanom, ki se uči slovenščine, z odraščajočim sinom, ki se vrti okrog neofašistov in slovenščino sovraži in zavrže.

Če to ni klasični primer konflikta, takega, ki ga narajmamo tudi na Koroškem.

Kratko še o razmerju koroško-slovenska literatura in matica, ki ga pričujoča monografija označuje kot marginalno, nas eden bi rekel mačehovsko. Saj je treba le pogledati v ljubljanske knjigarne. Tam je polica s koroško literaturo res da revna, medtem ko je zaloga z literarnimi dosežki primorskih avtorjev in avtoric nadvse bogata.

Znanstvena monografija pa po drugi plati spozna, da je slovensko-koroška literatura v svojem pomenu in prestižu v Avstriji močno napredovala. Zakaj je tako in nič drugače, bi bilo vredno diskusije.

Po drugi strani pa velja tudi, da so police dveh slovenskih knjigarn v Celovcu napolnjene z avstrijsko in nemško literaturo, medtem ko je skoraj običajno, da morajo sodobna in aktualna literarna dela iz Slovenije in Italije ob povpraševanju po njih šele naročiti.

Če bi hotel biti oster, bi rekel, da je nezanimanje za čtivo od sosedov Slovencev splošno nezadostno prisotno.

Poglejmo kratko še k obširnemu poglavju monografije z naslovom »Spominjanje kot paradigma literarne komunikacije« na Koroškem. Vsekakor je bera knjig s spomini na usodo slovenskega življa na Koroškem v preteklem stoletju, še posebej tematika preganjanja Slovencev po plebiscitu in za časa nacionalsocialističnega terorja, dobro izpričana, marsikdaj tudi znanstveno podkovana s prispevki zgodovinarjev. V tej zvezi bi omenil – pars pro toto – v prvi vrsti prizadevanja Avguština Malleja.

Zelo sveža je iz tega kota knjiga »Spomini« Janka Oitzla (1877–1971), ki sta jo izdala Štefan Pinter & Bojko Singer na podlagi rokopisa tega pokončnega rojaka, rodoljuba in prevzetega čebelarja. Oitzlov vnuk Bojko Singer je rokopis prevedel v nemščino, torej je dvojezična knjiga.

V uvodu tolmači takole: »Morda me je prav stoletnica koroškega plebiscita spravila na misel, da besedilo prevedem in ga tako zdaj, ko so se nacionalne strasti na Koroškem hvala bogu ohladile, naredim dostopnega tudi nemško govorečim bralcem.« Vsekakor pametna poteza, ki naj koristi sožitju v deželi.

Pesništvo v premiku (Lyrik in Bewegung ) – to je naslov v podrubiki monografije štirih znanstvenikov. Zame je bilo to poglavje izziv, da opozorim še na knjigo Štefana Feiniga z naslovom »374 «, ki je izšla pri celovški Mohorjevi založbi.

Je to tožna pesnitev ob dejstvu, da smo vsi vedno bolj le še številke in material za statistiko? Poet razvije v svoji tožbi nad dejstvi pravi križev pot, poln obupa in srda. Zanimiv detajl: Pesnik piše obtožbo v nemščini, skupno z Adrianom Kertom pa pripravi prevod v slovenščino.

Tudi ta knjiga priča o dejstvu, da pri mlajših dvojezičnost ravno toliko velja kot zgolj slovenska materinščina. Pogledajo okrog sebe in vidijo dejansko stanje. Kdo ve, če se bodo kdaj vrnili h koreninam, o katerih ne vemo več zanesljivo, kako trdne so še.

Kot se reče v latinščini: Quod eram demonstrandum.

Monografija o poziciji koroške slovenske literature v času in prostoru štirih znanstvenih »krojačev«, ki vedo, kakšno podlago potrebuje lep in dober jopič, je resnično tudi dober spremljevalec ob razglabljanju o novih literarnih dosežkih. In to jo odlikuje.

Horst Ogris