Gitka Opetnik

Kako je deportacija slovenskih koroških družin zaznamovala te, ki so bili pregnani, in kako je ta dogodek vplival na poznejše rodove? Psihoterapevtka Gitka Opetnik je raziskovala, kako se je ta travmatični čas prenesel tudi na poznejše rodove. Danes še živeče priče časa so bili takrat otroci. Ti otroci so bili soočeni s starši, ki niso mogli govoriti o teh dogodkih, odsotnih očetih, ki so padli v vojni, nenehnem hujskanju in zatiranju Slovencev. Zaščitniško in varno okolje pa je nujno potrebno za otrokov razvoj. Mlajši ko si izpostavljen travmi, večje so lahko posledice.

Na dvojezičnem območju Koroške še vedno živi nekaj preživelih otrok, ki so jih preganjali nacisti in so zdaj v starosti, ko potrebujejo več nege in pozornosti. Ko postaja človek starejši, se sposobnost zaščite pred travmatičnimi spomini zmanjšuje. Če se pojavijo tudi simptomi demence, lahko travma nemoteno izstopi. Psihoterapevtka Gitka Opetnik je pogledala na te travme, kajti ni res, »da se majhni otroci ničesar ne spomnijo in zato ne morejo trpeti«. Preberite, kaj pravi o tem.

Kaj je travma?

Psihična travma, kot so pregon, deportacija, obsodbe, denunciacija, prepoved govoriti materinščino in načrtno izbrisanje slovenskega jezika, je vedno povezana z izkušnjo grozeče ali dejanske smrti. To so prelomi v življenjski zgodbi s posledicami in te travmatične izkušnje se vžgejo v biografijo prve generacije.

Izraz travma izvira iz grščine in pomeni »rana«, psihotravma pa pomeni psihična rana.

Sekvenčna travmatizacija pomeni, kakor izraz sam pove, več sekvenc ali tri faze travmatizacije. Sekvenčna travmatizacija opisuje preganjanje skupin žrtev in je politravmatizacija, ki traja dlje časa. Prvi je to opisal Keilson, ki je bil tudi sam žrtev nacističnega terorja. Raziskoval je posledice preganjanja judovskih vojnih sirot na Nizozemskem, rojenih med letoma 1925 in 1944, ki jim je bilo treba dodeliti skrbništvo. Po tem konceptu razlikujemo tri valove oziroma tri faze preganjanja, ki so jim bili izpostavljeni med drugo svetovno vojno: Prva faza se je začela pred izbruhom druge svetovne vojne, torej z začetkom nacističnega terorja. Pred vojno je radikalni nemški nacionalizem spodbudil množično germanizacijsko politiko, pri čemer so se številni koroški Slovenci uklonili asimilaciji. Po aneksiji je bil »cilj izbrisati slovenski jezik in kulturo« (Brigitte Entner).

Druga faza po tem konceptu se je odvijala v času druge svetovne vojne, ko so ljudje doživeli deportacije v koncentracijska taborišča, v taborišča oz. so se skrivali ali ušli k partizanom in leta 1942 doživeli pregon stotih družin. Torej vse, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno spada k drugi fazi travmatizacije. Po vojni se odvija tretja faza travmatizacije, ki je po Keilsonu lahko bolj škodljiva kot druga faza, ker ni konca travme. Na Koroškem so politične oblasti v povojnem času prispevale k sekvencialni travmatizaciji žrtev iz slovenskih družin. Koroške Slovence, ki so se vračali iz nemške vojske, so označevali kot izdajalce, nekdanje prisilne delavce v taboriščih so imenovali kz-lerje, kar je bila psovka. Pa tiste, ki so ostali doma, so bili izdajalci ali so bili podporniki partizanov, in tisti, ki so pobegnili od nacistične evtanazije, pa so dobili skrbništvo. Spet drugi so bili sumljivi, da so kolaborirali z nacisti. Poleg tega so imeli nekdanji nacisti privilegije v zvezi s službami v javni upravi.

Neugodna tretja sekvenca – torej nenehanje povojnega preganjanja – je negativno vplivala na razvoj žrtev ker po vojni, v tretji fazi travmatizacije, na Koroškem ni bilo konca in ne opravičila za nasilje. Slovensko govoreči so bili po vojni pogosto žaljeni in ponižani, kar se je izostrilo v času ortstafelsturma leta 1972. Po vojni je politika na Koroškem prispevala k zaostrovanju tretje faze, v kateri ni šlo za odškodnino, ampak za hujskanje proti slovenščini. Občutek, da je konec, ki je pogosto olajšanje po travmi, torej ni mogel nastati.

Drugi obliki travme sta kolektivna in individualna travma.

Kolektivne travme so travmatizacije skupin, kot so skupine žrtev v drugi svetovni vojni, ki imajo dolgoročne učinke na celotne družbe. Te se razlikujejo od individualnih travm, ki prizadenejo posameznike. Individualne usode so pogosto povezane s kolektivno travmo. Luise Reddemann, znana nemška travmaterapevtka poudarja, da kolektivna travma potrebuje veliko več časa za žalovanje kot individualna travma. Kot razlog navaja redko pripravljenost držav/narodov oz. političnih predstavnikov, da prevzamejo odgovornost za posledice druge svetovne vojne. Pozitiven primer je Van der Bellen, ki se je pri proslavi ob 10. oktobru leta 2021 opravičil koroškim Slovencem za doživete travme, in to pa v slovenščini.

V mnogih koroških slovenskih družinah je bil oče, stari oče ali brat vojak vermahta, doma pa je bila slovenska beseda družinam prepovedana, so jih preganjali, poniževali ter pogosto aretirali in deportirali. Ta cilj nacistov, izbrisati slovenščino na Koroškem, je globoko zasidran v kolektivni zavesti pri koroških Slovencih z vsemi posledicami – in to velja tako za slovensko kot tudi za nemško govoreče Korošce. To se na primer lahko izraža v tem, da se slovenščina celo dojema kot grda, ali kot »schiach« (ni lepa) in se v mnogih družinah ne govori več, kar ima za posledico asimilacijo.

Teorije prenosa

Kako se lahko prenese travma iz ene generacije na drugo? V raziskavah o prenosu travm od preživelih na svoje potomce, tako rekoč na svoje otroke, mnogi avtorji pišejo o tem, da se v številnih družinah niso pogovarjali o tem, kar so doživeli. Vladal je molk. V znanstveni literaturi to imenujemo pakt molka, kar pomeni, da se tisti, ki so preživeli holokavst, niso več hoteli spominjati tega krutega časa. Da so ljudje svojim potomcem zamolčali doživete grozote, je poskus zaščite. Poskusili so zaščititi tako sebe kot tudi svoje otroke. A kljub molku so potomcem te travme nekako znane, lahko si predstavljamo to kot breme, ki ga otroci čutijo pri svojih starših oziroma opažajo, o čem se nočejo pogovarjati, pri kateri temi zamrznejo ali katere teme sprožijo strah pri starših. V isti družini je mogočih več oblik komunikacije: kot sem opisala pri gospe Anni, je mama vedno molčala, se ni hotela pogovarjati, kar je doživela kot partizanka. Čisto drugače pa je oče ravnal s tem: mnogokrat so ga obiskali prijatelji in so se ob vinu in moštu pogovarjali o dogodkih druge svetovne vojne. Anna je pogostokrat slišala zgodbe o partizanih, predvsem ko so kot otroci šli spat, oče jim ni pripovedoval zgodbic za lahko noč, temveč zgodbe o partizanih. Med molkom in pripovedovanjem je mogočih več oblik komunikacije. Izraža se v gestah, namigih, prekinitvah pogovorov ob določenih temah in predvsem konkretni vedenjski vzorci kot npr. stalni strah, da bi zmanjkalo v hiši kruha, panika, da bi kruh splesnel, strah, da bi kdo vdrl v hišo in zato zapirajo stalno vrata in okna oziroma jih stalno kontrolirajo.

Pri vsem tem pride do čustvenega dedovanja, kar pomeni, da druga generacija prevzame nepredelana in potlačena čustva starševske generacije in posledično poskuša rekonstruirati starševsko travmo. Čustva kot nemoč in ponižanje skušajo otroci preobrniti. Otrok vsrkava odvrnjena čustva staršev, kot so strah, jeza in žalost, in tako prevzame tudi nalogo soočanja z nerazrešenim žalovanjem. To nedokončano žalno delo staršev imenujemo tudi unfinished business (Klaus Ottomeyer). Otrok na ta način prevzame dolžnost žalovanja in odpravljanja občutka ponižanja in nemoči, povezanega s travmo prejšnje generacije. Tako se ne prenaša sama izguba oz. sama travma, temveč nerazrešene travme in nerazrešeni občutki. Ti občutki so tako močni, da jih starši ne morejo zadržati zase. Otroci čutijo njihovo potrebo in jih poskušajo potolažiti. Naslednja generacija ta strah zazna pri svojih starših, kar pa lahko vodi v starševstvo. To pomeni, da otroci zamenjajo vloge s starši, jih tolažijo in skrbijo zanje.

Druga oblika prenosa travm z ene generacije na drugo so sporočila kot »Kar tiho bodi« ali »Lepo učite se, zavedajte se jezika« ali »Ne provociraj in ne hodi na demonstracije« ali pa »Kar počakajte, če ne boste imeli jesti, kako boste lačni« ali »Bom ostala sama?« ali pa celo »Bolje, da nič ne veš« ali »To, kar si, bodi! Obdrži zavednost in to, kar si!« ali pa »Ne hodite v prvih vrstah pri demonstraciji. Prišel bo črni avto po vas!« ali »Ne izdajte našega jezika!« S temi sporočili se prenaša nekončana in nerazrešena travma v komunikaciji med starši in otroki. To se lahko zaplete v različnih situacijah, kot v primeru Anne.

Travma se lahko prenaša tudi na biološki ravni. Teorije biološkega prenosa temeljijo na predpostavki, da ima huda travma dolgoročni učinek na nevrokemične stresne odzive prizadetih. Preko epigenetike lahko pri njihovih otrocih ustvarijo vrsto biološke ranljivosti.

Načini obravnave

Pri obravnavi transgeneracijske travme so zelo pomembni zaščitni dejavniki. Ti lahko ublažijo posledice travme in okrepijo prizadete. Slovenski jezik je po eni strani izjemno pomemben faktor odpornosti kot zaščitni dejavnik, a po drugi strani je bil istočasno dejanski razlog za diskriminacijo. Pomembno je, da se upošteva oboje, v smislu gledanja z obema očesoma. Dvojezičnost na splošno velja kot zaščitni dejavnik pred pojavom simptomov demence. Pri ljudeh, ki so dolgo časa dosledno govorili dva jezika, se pojavi demenca več kot štiri leta kasneje v primerjavi z enojezičnimi ljudmi. Trenutno nimamo drugih zdravil, s katerimi bi lahko dosegli primerljive učinke.

Kaj to pomeni za sedanjost in prihodnost, za nas in naše otroke ali vnuke?

Ena od mogočih terapevtskih poti (v širšem smislu) se soočati s travmo je ponavljanje, kot je npr. igra, umetnost, poezija, slikarstvo, film, glasba, gledališče, ples itd., priti iz depresije v žalovanje in vključiti otroke in vnuke na način, ki je primeren za njihov razvoj. Prvi korak – tudi v terapiji – je priznati travmo in poimenovati krivico, jo narediti vidno ter razviti dostojanstveno kulturo spominjanja.

Sprva je pomembna in nujna motivacija naslednjih generacij, da sprašujejo še žive sorodnike, si ogledujejo dokumente in zbirajo informacije, saj je molk prve generacije zelo pogost, vendar to ne pomeni odsotnost travme.

Pot do soočanja s transgeneracijskim prenosom travme ni samo individualna, na to pot precej vpliva družbena raven. Družba je lahko v oporo, opomin, krepitev, je pa tudi lahko v poniževanje in zanikanje. Odgovorni v izobraževanju, umetnosti in kulturi, politiki, gospodarstvu, znanosti in zdravstvu se morajo zavedati svoje družbene odgovornosti. Zgodovinarka Barbara Stelzl-Marx poudarja: Spominjanje izostri čute.