Novo na knjižni polici: »Anderland/Druga dežela« Karin Prucha. Podnaslov »Lastno. ono drugo. tuje« in nekatera besedila, prevedena v slovenščino, že dajo slutiti: ta druga dežela je Koroška in tudi avtorica je postala nekoliko druga, ko je kot »mlada nemško govoreča ženska spoznala, da je njena zgodovina tesno stkana z zgodovino koroških Slovenk in Slovencev«.

Ivana Kampuš, ki je prevedla nekaj pesmi v knjigi Karin Prucha, je v uvodniku zapisala o besedilih naslednje: »Zelo tiho in zelo glasno. Božajoče in ropotajoče. Krepko in narahlo. Kako moreš združiti te lastnosti? Kje najdeš odgovore na vprašanja, ki ti kradejo nočni spanec? Kako lahko govoriš o stvareh, o katerih ne bi smel govoriti? Ali naj odpiraš rane ali pa jih celiš? /…/ Tam, kjer so pravzaprav meje, seje dostojanstvo in pravičnost, zvenenje obeh jezikov v enem objemu.« Za Karin Prucha ima knjiga svojo centralno sporočilo »ne v ponavljanju, temveč v zapuščanju vloge žrtve«. In tu ne gre samo za sožitje med Nemci in Slovenci, temveč tudi za »nasilje nad ženami v razdvojeni deželi«.

Karin Prucha je za naslovnico knjige, ki ostri pogled na deželo in ljudi, izbrala fotografijo vode, ki jo je posnela na morju na Kreti. Ta njena fotografija in še druge fotografije vode opozarjajo nanjo tudi kot fotografinjo. Vodo rada fotografira. Zanjo je to posebna metafora: Kaj je pod vodo na dnu, kaj se zrcali na površini, kaj se vidi ob pogledu pod vidno gladino. »Kaj vidim, če pogledam na Koroško? Se slišita oba jezika? Da! Če hočem!«

Objavili ste knjigo v obeh deželnih jezikih? Zakaj vam je en jezik premalo?

Karin Prucha: Ker sta tako nemščina kot slovenščina moja notranja jezika in ker sta oba jezika dežele. Čas je tako zelo zrel, to videti kot skupen zaklad dežele Koroške. Kajti le z obema jezikoma je dežela popolna.

Kakšna je vaša druga dežela, vaša vizija za Koroško in za ljudi, ki v tej deželi živijo?

Karin Prucha: Veselje, spoštovanje in smejanje v skupnem srečanju. Popolnoma normalno pač. Da bo Koroška dosegla to normalnost, se mora že še malo ukvarjati s svojo preteklostjo. Zato je treba odstraniti kraste starih vžganih vzorcev.

Kako zelo vas zaposluje vaša lastna preteklost? Koliko te preteklosti se prepleta s slovenskimi koreninami?

Karin Prucha: Ne da bi vedela, da so moji stari starši in njihovi predniki govorili slovensko, sem se kot mlada študentka na Univerzi v Celovcu zavzemala za pravice koroških Slovenk in Slovencev. In potem sem izvedela, da je to tudi del mene. Najti svoj lasten jaz, je vedno tudi ukvarjanje s preteklostjo, toda s pogledom v prihodnost.

V knjigi se posvečate tudi nasilju nad ženskami. Kaj lahko proti temu storita umetnost in literatura?

Karin Prucha: Nakazati, narediti vidno, užalostiti, razburjati se! Zbuditi ljudi in jih ozavestiti. Da se ne zgodi več in se mnenja in pogledi ter stari vzorci lahko spremenijo. Na to je treba opozoriti posamezne ljudi in tudi družbo. Branje lahko pomaga in usmerja k novim pogledom.

Tudi umetniška fotografinja ste. Kdaj besede ne opisujejo več in kje so meje za fotografije? Kdaj ostanejo samo besede in kdaj samo fotografija?

Karin Prucha: Pesmi so kot slike iz besed, besedila kot tkano blago iz jezika. Fotografije so samo drug jezik za lastno izražanje. Ni tako, da bi doživljala kako mejo in bi potem segla po drugem umetniškem izraznem sredstvu. Pozorno hodim po svetu, mislim in dojemam, nato pa iz tega nastane velikokrat pesem ali daljše besedilo, včasih v povezavi s fotografijo ali kakim projektom.

V. Gotthardt