Vse, kar mi dobro dene, mi pomaga

Ob prazniku vseh svetih in vernih duš se posebej spominjamo pokojnih sorodnikov in prijateljev. Poslavljanje, smrt in žalovanje pomenijo globoko zarezo v življenju žalujočih. Župnik Johannes Staudacher že vrsto let spremlja žalujoče in jim pomaga v tem bolečem času. Napisal je knjigo, v kateri je strnil svoje izkušnje in ponuja napotke. Iz njegove knjige objavljamo tri razmišljanja.

Zaupanje je več kot odgovor

Ko iščemo razlage, prehodijo številni žalujoči dolgo pot. Težko je, če marsičesa ne razumemo. Toda pogosto ne najdemo zadovoljivih odgovorov. Hkrati pa se lahko v tem času nekaj razvija v notranjosti. Nekdo, ki je doživel bolečo izgubo, spet pridobiva košček zaupanja v življenje. Čuti svojo moč, ki ga ne zapusti povsem. Čuti življenje, ki tudi njega ponese naprej. Dela izkušnje, ki mu denejo dobro. In morda občuti: celo človek, ki sem ga izgubil, je našel nov prostor v veliki celoti bivanja. To zaupanje prinaša več tolažbe, kot bi to premogla vsa pojasnila. Odgovori, ki jih iščemo mi ali drugi, so le pomoč. Zaupanje pa nekaj čuti, trdna tla. Tako lahko nekako živimo naprej, čeprav kaj ostane odprto. Osnovno zaupanje v življenje raste na novo. Nastane nekaj, kar je podobno mirnosti. In mi vprašujoči in iščoči živimo in umremo v odgovor, ki je Bog.

Za osebo, ki veruje v Boga, sta molitev in verska skupnost priložnost, da se obrne k Bogu. Zaveda se nekaj božje resničnosti, ki jo obdaja na vseh straneh. Lahko se čuti doma v Bogu, čeprav je duša še ranjena in tudi ni zaščitena. Tudi če v glavi še švigajo odprta vprašanja. Kdor ni v nobeni verski skupnosti, vseeno zaupa »obdajajočemu bivanju«. In tako tudi najde košček tolažbe in miru.

Jezus ni prinesel razlage za »pojasnitev sveta«, ne filozofije in vere kot rešitev nerešenih vprašanj. Živel je življenje zaupanja in nas je povabil v tako življenje. Objeti resničnost, oblikovati resničnost in vse vzeti v zaupanje z Bogom. Tudi tisto, česar ne razumemo. Tako je Jezus živel in umrl. Krščanska vera ni »sistem odgovorov«, temveč »pot življenja«.

Ljubezen je več kot pojasnilo

Jezus je na kaos in absurd v svetu odgovoril z ljubeznijo. »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.« V naši kulturi ni boljše besede od ljubezni. Človek, ni odločilno, da znamo razlagati stvari. Odločilno je v stiski sveta delovati z ljubeznijo. Ne sprašuj se o stvarstvu, če v tvoji glavi ostaja nepojasnjena.

Po katastrofalnem cunamiju na Tajskem so se po vsem svetu tega spomnili z minuto molka. Politični in verski predstavniki so govorili, judovski rabi pa je dejal: »Zdaj ni čas, da odgovorimo na vprašanja. Zdaj je čas, da pomagamo.« Povedal je nekaj načelnega. Velika verstva so poskušala najti odgovor na vprašanje o trpljenju. Pri tem so govorila o svobodi človeka, o delovanju zlega, o krivici in zapletih. Naposled ostaja vprašanje: »In zakaj je vse tako, kot je?« Kajti vse, kar označimo kot vzrok za stisko in trpljenje, ostaja predzadnje. Kajti vedno se vprašamo naprej: Zakaj je svoboda, če obstajajo takšni dogodki? Zakaj je zlo in od kod je? Takšna vprašanja glave ostajajo vedno odprta.

Če pa postavimo vprašanja srca, iz osebnega trpljenja, potem nanje nobena glava ne more ustrezno odgovoriti. Srce potrebuje odgovor srca. Ali gre za ljubezen človeka. Ali da je za vsem stvarstvom srce, ki trpi z nami ljudmi in nam pomaga. Šele ko izkusimo to srce, bo naše srce razumelo. Šele ko bomo našli to ljubezen, bo vsa resničnost rešena.

»In kje je ljubezen Boga?« Vrnemo se k temu vprašanju, kajti tako sprašujejo trpeči. Odgovor ne more biti teorija. Odgovor je lahko le izkušnja. Marsikdo v svoji notranjosti izkusi prisotnost božje ljubezni. Globoko znotraj ni tako temno, tam je neuničljiva luč. To je milost vere. Tudi naš človeški odgovor ne more biti stavek, če nas vprašajo. Naš edini pravi odgovor je naše lastno življenje. Kje je ljubezen Boga? – Če je prisotne nekaj te ljubezni, potem je prisotna. Če prižgemo majhno svečo, ni več dolgo tako temno. Ljubezen je več kot pojasnilo.

Žalovanje je del resnice

Kdor je doživel in doživlja globoko žalost, začne videti svet drugače. Vidi, da je svet ranjen. Njegova površina ga ne vara več. Naš svet je raztrgan in trpeč, bi lahko rekli. Svet je ranjen. Ni potrebno, da je kdo kriv za to, če koga bremeni s svojim trpljenjem. To sme biti.

A tudi svet kot celota je nepotolažen. Nekatera področja lahko urejamo in oblikujemo, hvala Bogu. Toda nekaterih področij ne urejamo dobro. Poglejmo na grozno razpoko, ki ločuje bogate od revnih. Na veliko opustošenje duš in stvarstva. Potem ne moremo čutiti drugače: svet je nerešen. Svet je nepotolažen. Šele Kristusov prihod reši in tolaži svet.

Kdor določen čas žaluje, najde tolažbo pri drugih, ki tudi žalujejo. V skupinah je to lahko očitno. Posameznik lahko deli svoje trpljenje z drugimi, sočustvuje z drugimi pripovedmi. Tako raste izkušnja, da je veliko ljudi, ki jim je težko. Tako kot meni. Tako raste skupina prizadetih. In to pomaga in tolaži. Posameznik se znajde s povezavo stvarstva. Ni več edini trpeči. Je del stvarstva, ki stoka in si želi blagra. In lahko čuti: to je resnica. Svet je ranjen, »stari svet« in mi hrepenimo po njegovi obljubi in pričakujEmo »nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost«. To razumevanje lastnega življenja tolaži.

Johannes Staudacher se v svoji knjigi Ich werde dort sein, wo du bist – Was Trauerbegleitung ausmacht posveča spremljanju ob žalovanju. Obravnava postopke žalovanja. Žalujoči na svoji poti trpljenja naj ne bi bili sami, potrebujejo pomoč in spremstvo. V veri pogosto najdejo oporo in črpajo zaupanje. Staudacher opisuje žalost v številnih oblikah, podaja napotke in predloge. Knjigo lahko kupite v Škofijski hiši po ugodni ceni.

Pogovor z Johannesom Staudacherjem

Kako lahko pomagam predelati smrt sorodnika?

Johannes Staudacher: »Ljubezen do pokojnega mora najti novo obliko in jaz moram najti mir s sedaj mogočo povezanostjo,« tako lahko opišemo nalogo poti žalovanja. Tako postaja tudi jasno, kako zelo je »predelava« globoko osebno doživljanje.

Vsak pa, s katerim se v tem času srečavam na dober način: ker me posluša, ker zna sočustvovati, ker je tukaj zame … me podpira na tej moji poti. Ne samo z »nasveti« ali »tolažilnimi besedami« – to je seveda tudi enkrat mogoče –, temveč predvsem z dobro občuteno bližino. Takšno dobro bližino izkusi žalujoči in za to tudi daje mero. In »distanca«, kakorkoli jo potrebuje, je potem tudi zanj dobra izkušnja.

Kako lahko na novo oblikujemo vsak dan po takšni izgubi?

Johannes Staudacher: Poti žalovanja se pogosto olajšajo s tem, da po smrti dragega človeka druga življenjska področja ostajajo nespremenjena. Družinski člani, prijatelji, poklic, naloge … še vedno obstajajo in ravno v prvem težkem času pomagajo v nadaljnjem življenju.

Drugič: velika pomoč je, če sem jaz kot žalujoči pozoren na to, kar mi dobro dene. To smem in moram občutiti sam: ali to pomeni veliko časa za žalovanje, ali so bolj odmori od žalovanja to, kar potrebujem; ali je to skupnost ali bolj samota, ali je bolj tišina ali pa srečanje, ali je to narava ali glasba: vse, kar mi dobro dene, mi tudi pomaga. In to vse smem sprejeti in tako živeti košček naprej.

Če pa s smrtjo dobro znanega človeka moje celotno življenje potrebuje novo usmeritev, potem smem zaupati, da bo ta nova usmeritev mogoča ob določenem času. Sprva smem doživljati slovo od tega, ker je bilo, tako dolgo, dokler je potrebno.

V današnjem hitrem svetu ni vleiko čsa in prostora za žalovanje. Lahko postopek žalovanja pospešimo ali celo skrajšamo?

Johannes Staudacher: To vprašanje vsebuje nevarnost: nevarnost nepotrpežljivosti. Da kot žalujoči ne stopam več na pot moje duše, kakor jo potrebuje, temveč da si sam sebi zapovedujem pravila, za katera v tem trenutku ni časa. In prav lahko nekdo, ki želi spremljati žalujočega, s to nepotrpežljivosti več škoduje kot koristi. Če temu, kar se v meni dogaja, dajem dober prostor in čas, bo ta postopek zahteval svoj čas in jaz bom bolje prispel na tisto točko, ko bo žalovanje za menoj in se lahko spet posvetim življenju. Če želim hitro preboleti žalost, prej zamudim nekaj bogstva svojega življenja.

Gabi Frank