Lara Vouk v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani igra v predstavi Ljubimki Elfriede Jelinek, po Koroškem in tudi na Dunaju pa igra Pokržnikovega Lukana – tako ga je sklanjal Janko Messner sam. Prehaja iz enega v drugo besedilo, iz enega v drugo občutje.

V živo je Janka Messnerja srečala enkrat. »Srečala sem ga, ko sem bila še majhna, po občutku bi rekla, da sem bila stara 7 ali 8 let. Ati mi ga je predstavil po prireditvi v Celovcu. Dobila sem vtis, da je zelo poseben človek. Večino ljudi, ki sem jih kot otrok srečala samo enkrat v življenju, si nisem zapomnila, on pa mi je ostal v spominu. Imel je nekaj posebnega na sebi. Moj vtis je bil, da je zelo simpatičen in prijazen,« pripoveduje Lara Vouk. Kako ga je doživljala sedaj, ko je študirala njegova besedila? »Skozi besedila se mi zdi, da je bil izredno inteligenten človek, da je zelo po svoje razmišljal in da ga ni bilo strah ali sram povedati svoje mnenje – tudi, če je vedel, da bo doživel odpor ljudi. Pomembno mu je bilo, da pove, kar si misli.« Zelo lepo se ji zdi, da po predstavi pridejo k njej gledalke in gledalci ter ji pripovedujejo o svojih izkušnjah z Messnerjem, »to zelo cenim in se mi zdi veliko vredno, da slišim različne zgodbe in najrazličnejše čustvene palete. Slišala sem, da je znal biti strog, kar se tudi zrcali v njegovih besedilih. Človek, ki zelo vehementno stoji za tem, kar si misli, seveda kdaj izpade tudi strogo in ostro.«

Do ideje o predstavi je prišla na osnovi tega, da je leta 2021, ko je za osrednji slovenski kulturni praznik na Koroškem z naslovom »Beseda je kulturnemu človeku dragulj« predstavila nekaj odlomkov Pokržnikovega Luka (Lukana). Režiser Aleksander Tolmaier ji je pokazal besedila. V teku časa se je odločila, da bo iz tega naredila celo predstavo, »pomembno je bilo zame enkrat narediti nekaj v narečju. To narečje je zelo blizu mojemu narečju, ki ga imamo v Rinkolah. Čisto drugače je igrati v narečju in že samo učenje besedila poteka drugače. To gre veliko hitreje, tega si sploh nisem predstavljala.« Starejša generacija na Koroškem še pozna vse, o čemer govori predstava, zanje je to obujanje spominov. »Za mlajše generacije pa je predstava vsebinsko na trenutke mogoče tudi kot pouk zgodovine,« se malo pošali Lara Vouk in dodaja, da se je tudi sama naučila kaj novega. Ugaja ji, da se v zgodbah srečajo različni liki in ima vsak ima svojo perspektivo, »to mi je zelo všeč pri Messnerju, velikokrat in glede veliko tem predstavi različne zorne kote. Največkrat se pojavita Uniegov Lojz in Jomrov Tevža in vsak od njiju pove svoje mnenje.« Monokomedija v slovenskem podjunskem narečju z živo glasbo je bila premierno predstavljena v domači vasi Lare Vouk v Rinkolah, 10. junija, pa bo ob 19. uri predstavljena pri vaški cerkvi v Dobu (ob slabem vremenu v Božičevi uti). Ljudje si lahko ob predstavi ogledajo kraje, kjer je avtor živel, v Dobu si lahko na Messnerjevi rojstni hiši ogledajo spominsko obeležje, ki je postojanka na Slovenski pisateljski poti na Koroškem. Po predstavi v Rinkolah je Lara Vouk napisala zelo ganljivo zahvalo. Tudi drugače gleda na življenje s hvaležnostjo. »Življenje jemljem kot nekaj dragocenega, nekaj v svojem bistvu nežnega, s čemer bi morali ravnati s previdnostjo, spoštovanjem in hvaležnostjo. Kar pa nam ne uspe vedno. Življenje je pa lahko kdaj tudi zelo kruto, vsi imamo življenjske izkušnje, ki jih raje ne bi imeli in ki jih moramo, iz kateregakoli razloga, preživeti in predelati. In tudi zaradi tega se mi zdijo še toliko bolj dragoceni trenutki, ko ljudje pridemo skupaj, skupaj držimo in skupaj nekaj lepega ustvarimo. In to doživetje točno tega me je ob premieri zelo ganilo.«

Da je Lara Vouk začela študirati igralstvo v Ljubljani, potem ko je zaključila študij modnega oblikovanja na Dunaju, je bilo bolj slučajno. »V Slovenski gimnaziji smo imeli gledališko skupino s KDZ-jem: oder mladje in smo delali predstave. Ko sem prišla na Dunaj, smo v Klubu koroških študentk in študentov ustanovili gledališko skupino klub teater, prek tega sem prišla do gledališča. Spomnim se iz otroštva, da smo hodili gledat otroške predstave po Koroškem. Oboževala sem predstave Juri Muri v Afriki, Konferenco živali in Jošt in Jaka – za zadnjo smo se s celo družino vozili, kot bi bili pravi fanclub.« Kot otrok si ni mislila, da bo igralka, ko bo velika. Igralstvo ji je zelo všeč, a rada dela tudi druge stvari. Režirala je igre za študentke in študente, pa tudi za otroke, rada sodeluje pri filmskih projektih, dela produkcijo. »Predvsem glasbe si želim v prihodnosti delati še veliko več, delam na svojem prvem lastnem glasbenem projektu oziroma albumu. Zelo zanimivo bi mi bilo delati glasbo za filme in predstave. To bi rada v naslednjih letih še poskusila in se udejstvovala v tem,« pripoveduje Lara Vouk o načrtih in dodaja: »Igralstvo je lepa stvar, ampak ne bi hotela delati samo tega.« Kot igralka se mora zelo ukvarjati s sabo, s svojimi občutki. A je to včasih tudi boleče? »To je lahko deloma res težko. V Slovenskem Mladinskem gledališču smo delali predstavo Elfriede Jelinek. Tam je celo ozračje v romanu Ljubimki res težko, so izjemni socialni primeri, medčloveški odnosi so brutalni. Tudi odnosi človeka do samega sebe so lahko zelo ekstremno težko prikazani. Pri takšnih projektih se mi zdi pomembno, da se naučiš, kako paziti sam nase, ker moraš te emocije igrati vsak dan. Včasih se zgodi, da dobiš vlogo, ki te spominja na svoj lastni problem, to zna biti emocionalno res naporno. Zato z veseljem vmes delam takšne stvari, kot je Pokržnikov Luka, ker me izredno zabava. Ob prvem branju njegove knjige sem se zelo smejala. Zdi se mi pomembno, da gledališka umetnost opozarja na problematične stvari in jih odpira. Prav tako pa je v vsakem času zelo pomembno, da imamo na odru reči, ki so lahkotnejše narave in nas spravijo v smeh.«

V Ljubljani v stanovanju goji paradižnike, sadike dobi od doma, od svojega brata Jana. Jan, ki je po poklicu zdravnik, se v prostem času ukvarja z vrtnarstvom. »Doma v Rinkolah ima prekrasen vrt in mi vsako leto podari sadike, da si lahko na oknu naredim svoj majhen vrt. Razveselim se, ko prihajam domov in že na ulici zagledam zelena okna. Tudi zjutraj, ko vstanem, si skuham kavo, ponavadi igram klavir in zraven lahko gledam, kako vse raste. Spomnim se, kako me je dedek, ko sem bila majhna, naučil, da je pri paradižniku glavna veja in so stranske veje, vmes pa poganjajo listki. Vedno je rekel, da je treba te dati stran, tako gre več energije v sadeže in tiste liste, ki naj rastejo. Potem, ko to odtrgam, se močno zavoha vonj paradižnika. Lepo mi je, da imam v mestnem stanovanju občutek narave in občutek domačnosti.«