Odraščali smo v knjigi prijaznem okolju. Moj oče in moja mama sta imela v hiši knjižnico, v kateri so bile knjige vseh vrst in kategorij. Mene so se takrat dotaknile predvsem »Moje grede« pesnice Milke Hartman. Na polici je bilo kar nekaj izvodov te pesniške zbirke in tako je nisem mogla prezreti. Našla pa sem seveda še druge zbirke, med njimi čisto posebno ljubiteljsko izdajo Prešernovih Poezij z usnjenim ovitkom, zlatim napisom in s pozlačenimi robovi, Aškerca, Gregorčiča in mnoge druge. Ena zbirka pa mi je bila prav posebej pri srcu. To so bila Dela Otona Župančiča v treh knjigah, ki jih je leta 1936 izdala Akademska založba v Ljubljani. Pesnik jih je podaril mojemu očetu z naslednjim posvetilom:

Marici Zwitterjevi v spomin.

Ko v turški sužnosti ječala
in k svojemu Bogu molila
za drage Miklova je Zala,
vso dušo mi je razsvetlila.

Kadar me skrb za nas napade
in več nikjer ne vidim nade,
se spomnim Zale na kolenih,
poln upov zopet sem ognjenih
in vem: naj pride kar že koli,
za nas še zvesta Zala moli.

Moja teta Marica je bila nekaj časa pred tem skupaj s Šentjakobčani igrala Miklovo Zalo in kmalu nato umrla kot mlada punca. Te tri knjige čuvam še danes kot zaklad v svoji knjižnici, saj mi je Župančič prav posebej dragocen. Morda prav zaradi teh verzov.

Ko smo v gimnaziji pri slovenskem in nemškem pouku spoznavali pesnike in pisatelje, sem bila prav posebej pozorna. Naš profesor, poznejši ravnatelj Reginald Vospernik me je znal izvrstno navdušiti tako za nemške kot tudi slovenske pesnike. Tako mi je iz svojih šolskih časov do danes ostala v spominu Goethejeva pesnitev »Das Göttliche«, prav tako pa tudi Prešernov »Krst pri Savici« pa pesniki slovenske moderne in še mnogi drugi. V življenju sem imela dosti sreče. Usoda mi je dodelila poklic učiteljice slovenščine. Vse življenje sem imela privilegij dostopa do lepote v vezani besedi. Tudi moje dijakinje in moji dijaki so spoznavali slovensko liriko in upam, da je med njimi tudi kdo, ki se je navdušil, kakor sem se kot gimnazijka jaz. Ko je minilo moje poklicno obdobje, je nastopil čas, da sem si po svoje začela urejati svoje proste ure. Vedno sem veliko brala, saj je to bil moj življenjski eliksir. Vzela sem v roke marsikatero knjigo in sčasoma mi je postalo jasno, da potrebujem poleg prebiranja knjig še kaj bolj konkretnega. Spet je usoda slišala moje tajne želje in mi dala v roke verze, ki so me vso prevzeli že prvi hip. Slikarka in pisateljica Ronny Goerner je ob odprtju razstave v galeriji Šikoronja želela predstaviti svojo knjigo s slikami in verzi. Prosila me je, da prevedem njene pesmi v slovenščino. To je bil zame prvi pravi izziv. Njene pesmi so bile izredno globoke in zahtevne. Knjiga je bila dotiskana pravočasno – izšla je pri Mohorjevi založbi – pri odprtju razstave pa sva jo predstavili z dvojezičnim branjem. To je bila prva knjiga, ki je bila od vsega začetka dvojezična. In odslej sem zasvojena.

Claudia Rosenwirth-Fendre je doma iz Čajne na Zili. Njeni starši so se pogovarjali slovensko, kadar so hoteli, da jih otroci ne razumejo. Mladi deklici pa je ostal ta skrivnostni jezik v podzavesti, čeprav ni imela priložnosti, da bi se ga naučila kot otrok. Njen literarni opus je zelo bogat in njene pesniške zbirke krasijo marsikatero knjižno polico na Koroškem. Najin skupni projekt »Zwei Frauen – ein Blick / dve ženski – en pogled« sva predstavljali po Koroškem z branjem njenih in mojih pesmi v obeh deželnih jezikih – z mojim slovenskim prevodom. Njena dvojezična pesniška zbirka pa je še v pripravi.

Prevajanje lirike je nekaj prav posebnega, dragocenega. Podaš se v dušo vsake pesmi, poslušaš, kako zveni v originalu, se približaš čustvom, ki jih vzbudi, ustvariš si podobo vsebine, potem pa se kar sama prelije v formo drugega jezika. Tu na južnem Koroškem imamo ta privilegij, da sta nam oba deželna jezika enako blizu. Vsebine vzburijo v obeh jezikih bolj ali manj enako močno. Zgodi se pa tudi, da spoznaš v pesnici ali pesniku sebi sorodno dušo, in se iz prvotnih prevajalskih stikov razvije globoko prijateljstvo. To se dogaja kar pogosto, saj smo si besedni ustvarjalci in ustvarjalke bliže, kot je to mogoče na drugih ravneh.

Te dni je izšla pesniška zbirka Mance Košir »Srčnice – Herzblätter«. V tej knjižici se prav posebej izraža tesna povezanost med avtorico in prevajalko, saj imava obe skupne nazore in skupne odnose do lepote življenja, od njegovega začetka pa tja do konca. Najino sodelovanje v ustvarjanju lirike je nekaj posebno imenitnega. Naj citiram eno njenih pesmi z naslovom Testo:

Testo sem, ki ga mesi Bog,
in vliva vanj Svetlobo.
Da vzhajam, je potreben čas.
Oblike so Njegova volja,
ko zaslišim Glas.
Smer in smrt jim da obraz.

Vsebina me spominja na mojo pesem z naslovom »Tvoja sem piščal«. Bog daje s svojim dahom obliko mojim pesmim.

Tvoja sem piščal.
Igraj.
Dahni vame,
da zazvenim.

Z veseljem ugotavljam, da postaja slovenščina vedno bolj prisotna tudi v ustvarjanju nemško govorečih koroških besednih ustvarjalcev. Lani je izšla štirijezična knjižica »Die Zunge getrocknet / Jezik posušen«, ki jo je ustvaril pesnik Axel Karner. Posebnost te zbirke je, da so vse pesmi napisane v nemškem in slovenskem pisnem jeziku ter v nemškem in slovenskem narečju. Narečno prevajanje je zame nekaj zelo zahtevnega, saj moram izbrati narečje, ki naj je razumljivo in berljivo, in to ne samo zame. Tudi pesnik Alfred Woschitz piše svoje pesmi v pisnem jeziku in narečju. Nekaj njegovih pesmi je že prišlo v javnost – seveda spet v obeh deželnih jezikih, nastaja pa tudi knjižica.

Predsednica KSV, Koroškega združenja pisateljev in pisateljic, Gabriele Russwurm-Biró, je izdala dvojezično zbirko »Das Meer in zwei Stunden – Morje v dveh urah«. Ta zbirka izraža željo po nečem lepem, višjem, po presežnem in popolnem. Tudi v njenih verzih sem našla svoje misli izražene v njenem jeziku, tako da so se z navdušenjem prelile v slovenščino.

Posebno poglavje v mojem prevajalskem delu je namenjeno Meti Kušar, pesnici, esejistki in organizatorki literarnih večerov. Njena dvojezična zbirka »Azur« z nemškim naslovom »Himmelblau« je izšla že nekaj let nazaj. Sedaj pa se pripravlja njena zbirka »Ljubljana / Laibach« za tisk.

Naj omenim še Lidijo Golc, ki je tesno povezana z Lepeno, torej s Koroško. Tudi njena zbirka pesmi bo izšla dvojezično, pri Mohorjevi založbi.

Poslanstvo dvojezičnih izdaj je v mojih očeh na dlani. Olajšano razumevanje in povezanost obeh deželnih jezikov dobita posebno mesto. Današnji čas ustvarja globalno zavest. Vsi si začenjamo v duhu podajati roke. Jaz zaenkrat pač lokalno, in to z ljubeznijo in navdušenjem.

Ivana Kampuš