Na prvo adventno nedeljo se pričenjajo leta Svetega pisma. V naši škofiji je strokovnjak za knjigo knjig Klaus Einspieler. Pred nedavnim je skupaj z Michaelom Kapellerjem izdal knjigo Vonj novega življenja, ki je njuna peta skupna knjiga. V njej ima pomembno mesto Sveto pismo, saj svoja razmišljanja navezujeta na biblična sporočila.

Kako je prišlo do ideje za novo knjigo in kako sta se s soavtorjem odločila za naslov?

Einspieler: Izhodišče te knjige je bila misel, ki sva jo imela s kolegom Michaelom Kapellerjem, da bova obravnavala temo božiča in božjega učlovečenja. Potem sva se spraševala, kaj je tipično za advent in božični čas, Odkrila sva, da je igra vonj zelo pomembno vlogo. Na eni strani pecivo, ki ga pečemo v adventu, potem tipični vonj jelke v adventnem vencu in vonj božičnega drevesa. Trikrat v božičnem času, na sveti večer, na predvečer novega leta in na predvečer treh kraljev gremo skozi hišo in kadimo. To je vonj, ki ga imajo v nosu mnogi še iz otroštva. V vsaki vasi imajo druge stvari, ki jih kadilu še premešajo. Antropologija pravi, da je vonj tisto čutilo, ki gre najgloblje – tisto, kar ohranimo v spominu. To je nekaj tipičnega za učlovečenje. Če Bog postane človek, je to nekaj zelo konkretnega, nekaj zelo materialnega in morda je to tudi vzrok, da božič obhajamo z vsemi čutili, ker gre tukaj dejansko za človeka. Imamo zelo lepe optične vtise, ki jih radi gledamo: sveča, ki gori, luč, ki postaja bolj svetla – tudi v kontrastu s temino letnega časa, na drugi strani seveda jaslice. Pomembno je tudi poslušanje: adventne in božične pesmi so izredno lepe. V naših cerkvenih pesmaricah imamo zelo veliko adventnih in božičnih pesmi, čeprav je liturgični čas skoraj prekratek za te pesmi. Tretje je vonj, ki je tudi nekaj posebnega, za mnoge tudi vonj klobas na sveti večer, ker so se prej postili in so to že željno pričakovali. Ob tem sta si izbrala vonj kadila, ker je to nekaj posebnega. Imamo tudi evangelij v božičnem času, ki to opisuje, naprej evangelij o treh modrih, ki pridejo k Jezusu in prinašajo kadilo in zlato. Torej imamo motiv vonja že v božičnem času v evangeliju.

V svojih razmišljanjih se navezujeta na svetopisemska besedila. O čem še razmišljata?

Einspieler: Razčlenila sva, kaj pa to pravzaprav pomeni: kaditi. Potrebujemo oglje, premog. Skušala sva najti svetopisemsko besedilo, ki se na to navezuje in sva odkrila, da ima premog nekaj opraviti z Jezusovim rodovnikom. Premog je mrtva materija, rastline, ki so nekoč cvetele in rastle in ki so potem propadle. Isto imamo v rodovniku, imamo prednike, ki ne živijo več in iz katerih kljub temu še črpamo, od katerih živimo. Prav za to gre tudi v tem besedilu. Drugi primer je posoda, ki je v krščanski tradiciji vedno tudi prispodoba za Marijo – posoda, ki je odprta za delovanje božjega duha. Na drugi strani je vprašanje, kakšna mora biti konsistenca neke posode, da je sposobna sprejeti Boga. V vsako posodo tudi ne bi mogli položiti oglja, ker bi posodo s tem uničili. Posoda mora imeti določeno identiteto, da je sposobna sprejeti sveto. Prav za to gre v besedilu, ko pride angel k Mariji. Skušala sva v najino knjigo vnesti dva motiva. Prvi je motiv kajenja, ki sva ga razčlenila na sedem delov, drugo pa so božični evangeliji iz Mateja in Luka o Jezusovem izvoru in Jezusovem otroštvu.

Kako pa je knjiga oblikovana?

Einspieler: Vsaj na optični ravni sva skušala vnesti motive iz gotskih krilnih oltarjev, ki imajo zelo pogosto motiv božiča v svojih prispodobah, ker je bil osrednji motiv gotike to, da je Bog postal človek. To je bilo v centru gotskega teološkega mišljenja. Zaradi tega to najdemo tudi v umetninah. Knjiga je oblikovana po vzoru srednjeveških rokopisov, zato so uporabljene tudi rimske številke. Rjava barva je simbol za zemljo in to je pravzaprav v prenesenem smislu namig na učlovečenje. Človek je Adam, kar dobesedno prevedeno pomeni zemljan. Oltarji, ki so na slikah, so približno iz iste dobe, od leta 1510 do leta 1530 in stojijo na najrazličnejših krajih Koroške: npr. iz zakladnice v Krki najstarejša kadilnica. Na slikovni ravni imava dve liniji: na eni strani slike v podobi simbolov, npr. ogenj iz naše krušne peči v Podgorjah, na drugi strani pa konkretne slike krilnih oltarjev.

Kako razmišljati o adventu in o božiču, da ni klišejsko in kičasto? Kako priti ven iz tega na globljo raven?

Einspieler: Vsak naj bi si vzel čas. Besedila pesmi so zelo lepa, če se človek poglobi v to in se ne postavi pod pritisk, da mora biti na vsakem adventnem trgu. Mislim, da vsak lahko to oblikuje po svoje. Ponuja se priložnost, da si človek vzame čas, ker je zunaj že zgodaj temno. Tudi simboli, ki jih imamo, so zelo lepi: npr. goreča sveča na adventnem vencu. Zame advent ni hektičen, zame je advent zelo miren čas, ker nimam tega nagiba, da moram biti na vsakem koncertu in na vsaki prireditvi, temveč zavestno rečem, da je to čas, ki si ga rezerviram zase.

Če bi morali strniti adventno in božično sporočilo, kaj je bistveno?

Einspieler: Da je Bog sprejel človeško naravo, je hkrati sprejel vsakega izmed nas kot človeka. To je osnovna misel krščanstva, da je človek od Boga sprejet, in to tako konkretno, da se je Božji sin sam učlovečil. To je osrednja misel, ki je tudi vrelec upanja. Evangelist Janez to opiše: »Beseda je meso postala.« Bog ni prelep in previsok, da ne bi stopil v blato človeškega življenja. To je ključno v božičnem času. In to je zelo lepo, ker ni samo beseda, da je človek sprejet, v ozadju je tudi dejanje.

Knjigo Klausa Einspielerja in Michaela Kapellerja Vonj novega življenja lahko kupite v Mohorjevi knjigarni ali v Škofijski hiši.