Sonja Koschier piše o družini in učiteljskem poklicu v času koronavirusa:

Minilo je nekaj časa, odkar je avstrijska vlada uvedla posebne ukrepe, da bi zmanjšala čezmerno širjenje koronavirusa, in mislim, da smo se kot družina že kolikor toliko navadili novega življenjskega ritma. Trenutno smo doma vsi, moj mož in trije otroci, tudi hčerka študentka se je z Dunaja vrnila na dom v Celovec in priznam, da sem bolj pomirjena sedaj, ko je z nami.

Na začetku faze hišne karantene smo se vsi skupaj dogovorili za strukturo dneva, saj so otroci dobili dosti dela in nalog iz šole in univerze. Tudi sama moram pripravljati gradivo za svoje učence in učenke, ga razpošiljati po e-pošti in potem preverjati in popravljati, kar mi pošljejo dijaki. Za prvi teden tega nenavadnega načina poučevanja lahko rečem, da so bili učenci in učenke zelo pridni, večinoma sem dobila njihove naloge še pred časom, kot kaže, so pripravljeni delati za šolo.

Dopoldne torej vsi delamo za šolo oziroma študij, potem kuhamo (vsak dan pride na vrsto kdo drug) in jemo, popoldne je za otroke tudi čas za oddih, pri meni pa se delo za šolo nadaljuje. V okviru gospodinjstva smo napisali različne stalnice ter si jih med seboj porazdelili.

Take situacije verjetno še nihče od nas ni doživel, je pa prilika za nove izkušnje — zagotovo se tudi drugi ljudje zavedajo in morda tudi čudijo, da veliko tega, kar imamo po navadi vedno na voljo, sploh ne potrebujemo. Ne pogrešamo trgovin za obleke, čevljev in drugih potrošniških dobrin. Po drugi strani je lepo videti, kako nastajajo omrežja, ki promovirajo nakupovanje pri lokalnih proizvajalcih in iniciative za pomoč sosedom ali starejšim. Trenutno lahko postavimo vse pod vprašaj: lastne navade, način življenja, smisel globalizacije — kaj nam prinese, če lahko proizvajajo cenejša zdravila na drugem koncu sveta, ko pa so nedosegljiva v času krize? Ali je dolgoročno res bolje, da je pretežni del proizvodnje v rokah gospodarstva ali je le bolje, če so določena področja podržavljena?

Grda stran trenutnega dogajanja je nacionalizem nekaterih (žal tudi evropskih) držav, ki mislijo samo na svoje dobro in pozabijo, da bomo problem lažje rešili skupaj. Na primer ni pošteno zadržati dragocenega medicinskega materiala, ki je bil prvotno namenjen Italiji … Prav tako je žalostno, da bo veliko soljudi izgubilo službo, pri čemer še posebej trpijo kulturni delavci in mali podjetniki.

Upajmo, da ta faza ne bo trajala predolgo in da bomo čim prej lahko zaživeli »normalno« in v najboljšem primeru izboljšano življenje ter da se bomo iz tega vsi naučili nekaj, kar bomo uporabljali tudi v boju za okolje in človeštvo.

Sonja Koschier