Lisl Karlstadt in Karl Valentin sta bila nepozabna bavarska komedijanta in sta nastopala z naslednjim skečem: Stala sta na odru z dolgo slušno cevjo, ki je bila parodija na novo telekomunikacijo. Karl je nekaj povedal v cev na eni strani in Lisl je to poskusila razumeti na drugi strani cevi. Na višku skeča je Karl zavpil v cev: »Me lahko slišiš, če ničesar ne povem?« Nato je sledilo Lislino napeto poslušanje in odgovor: »Odlično!« Če delite moj humor, potem se le prisrčno nasmejite. Če ne, pa imate druge stvari, o katerih se lahko smejete. V idealnem primeru imate partnerja ali partnerico, ki se smeji istim stvarem. Vaš odnos bi bil sicer resno ogrožen.

OPUSTITE SKRAJNO RESNOST

Smejati se istim stvarem, je vezivo, ki združuje ljudi. Ravno, ko postane tesno. Kako bi lahko sicer ublažili konflikte kot pa s korakom nazaj, koščkom distance in vprašanjem: Kaj pa zdaj to? Je ta drama, ki jo ravno insceniramo, igrana? O ljudeh pravimo: »Vaš smeh je razoružujoč!« Kdor se zvija od smeha, ne more biti pripravljen streljati na koga. Toda pozor, pot med skupnim smehom in posmehovanjem je ozka. V takem primeru moramo biti rahločutni, tudi če naj bi bilo smešno. Če je v igri preveč čustev, lahko šala tudi spodleti.

NAKLONJENOST PRINAŠA HUMOR

O posameznih ljudeh pravimo, da se grejo smejat v klet. Zanimiva slika. Na eni strani mislimo, da so to sodobniki, ki hodijo skozi življenje z zagriženim obrazom. Na drugi strani pa bi bilo lahko, če govorimo slikovito, v kleti to, kar je osnova humorja. Klet naše osebe bi lahko imenovali podzavest. Tam se je nabralo to, kar nas opredeljuje, česar pa ne bi radi videli ali smo celo pregnali iz sebe – police duševne navlake, starih beležk o opombah, ki prizadenejo, starih, nepotrebnih bolečih misli. Vse to so načeloma idealne teme za humor. Da jih spremenimo v to smer, za to je potrebno malo topline in svežega zraka.

Humor ima isti koren kot beseda humus. Gnojilo za zemljo je končni rezultat dobre prebave, saj ga iztrebljajo črvi. Ta koristna bitja potrebujejo kisik in topel kraj, da so lahko aktivni. Z vsem, kar se v nas nabere, naj bi postopali podobno, da se lahko spremeni v gnojilo naše osebe. Toplina bi lahko bila dobrohotno razumevanje za zdrav odnos s samim seboj, kisik pa luč ter zrak v tiste regije, ki jih radi zapiramo.

SAMEGA SEBE NE VZETI PRERESNO

Pred nekaj letih so teologi razpravljali o tem, ali se je Jezus smejal. V Svetem pismu o tem nič ni pisalo. Verjetno je bilo težko, da smo si ga predstavljali kot človeka, ki je srečal svet s humorjem. Verski nauki, in tudi strogi svetovni nazori so v nevarnosti, da se sami jemljejo preveč resno. Vedo, kar drugi potrebujejo, da lahko postanejo boljši ljudje, menijo, da dobro poznajo pot do tja in ne marajo nobenih odstopanj. Različne diktature postopajo še po strožjih vzorcih. Kdor je slišal Hitlerja kričati pri njegovih govorih, tega ne pozabi. Si lahko predstavljamo, da se je sam sebi smejal, če se je sam videl v filmu? Potem bi bil ali največji mogoči cinik ali pa ne bi mogel uničevati sveta z vojnami.

ZAGRENJENO IZBOLJŠATI SVET

Ljudje brez humorja so tudi med vegetarijanci in ljudmi, ki jejo meso, med ljudmi, ki vedno jezikovno pišejo dva spola in njihovimi borci proti temu, pri športnikih in bolj lenih ljudeh. Lastno prepričanje lahko zamegli pogled na sproščeno sliko sveta.

To poznamo tudi od neizprosnih ljudi v lastni okolici. Uredili so si svojo – večinoma pesimistično – podobo sveta, in te nikakor ne morejo več opustiti. Kdor to poskuša, tvega, da bo kaznovan ali doživel čisti prezir. Kako dobro dene, če bi tak zagrenjen človek, ki hoče izboljšati svet, začutil kanček humorja, ali celo samoironično izjavil: »No, danes bo z menoj pa dan poln težav!« To bi lahko bilo po prisrčnem smehu res tako.

ODGOVOR NA ZLO

Ljudje polni humorja načeloma niso naivni. Čisto nasprotno. Dobro poznajo sebe in človeštvo. Ali ne čudi, da večina komikov avstrijskega povojnega časa prihaja iz judovske skupnosti, ki so jo prej preganjali? Karl Farkas, Ernst Waldbrunn, Gerhard Bronner, Hugo Wiener, Georg Kreisler in še več so videli najbolj grozni obraz človeštva. Takrat ni bilo več smeha, samo še smrt in dobesedno zlo. Toda niso si pustili vzeti drugega pogleda na svet. S svojimi parodijami, skeči in pesmimi so razkrojili to, kar se je zdelo resno in neizogibno.

BOŽJI HUMOR

Se je torej Jezus smejal? Smejo biti kristjani in kristjanke humorni? Kakšno vprašanje. Potrebujemo kar nekaj humorja, da smo sploh lahko kristjani, in še več, da to ostanemo. Večina šal se je prej širila med kleriki. S tem so verjetno kanalizirali svoje lastne napetosti med zahtevami in resničnostjo svoje naloge. »Ne velja, ne velja!« je zaklical opat, ki je podelil zakrament birme botru namesto mladincu, in je s svojo mašno obleko pobrisal čelo botra. In Lisl Karlstadt bi rekla: Odlično!