Pred sto leti je bila velika noč, kot piše Pavle Zablatnik, v naših krajih še nekaj povsem posebnega. Za ljudi je pomenila veliko več kot samo cerkveni praznik. Bila je prav ta noč od velike sobote na veliko nedeljo, praznik Kristusovega vstajenja, ki ga Cerkev praznuje že od četrtega stoletja, vedno prvo nedeljo po prvi spomladanski polni luni. Pomlad je bila čas, ko se je narava prebujala iz zimskega spanja, in zato so se stari običaji močno navezovali na skrivnostno vstajenje življenja.

Že na veliko soboto se je začelo praznično razpoloženje. Od cerkva so se slišali velikonočni zvonovi, ki so po starem redu že zjutraj prispeli iz Rima in v cerkvi sprožili veselo alelujo. Dan je bil sicer še postni, vsaj dopoldne, vendar so se ljudje že veselili prihajajočega praznika. Takrat so pripravljali tudi posebno postno jed, imenovano »aleluja«. Na Koroškem so jo jedli iz opraženih in posušenih repinih olupkov, v Ziljski dolini so ljudje rekli: »Aleluja prate ponuja«, kar je pomenilo, da bo kmalu na mizi velikonočna pečenka. V Podjuni so se z alelujo radi tudi pošalili, olupek repe so ovili okoli palice in rekli: »Alelujo nosimo.«

Pomemben običaj je bil tudi velikonočni žegen jedil. Vaška dekleta ali gospodinje so prinesle v lepo okrašenih košarah meso, klobase, pirhe, hren in v Rožu še posebej veliko pogačo, imenovano »prajtelj«. Duhovnik je te jedi blagoslovil, ki so šele na velikonočno jutro prišle na mizo. Kosti blagoslovljenega mesa so položili v brazde na polju, lupine pirhov pa so raztrosili okoli hiše, da bi odgnali zlo.

Posebno mesto so imela velikonočna jajca – pirhi, ki so jih v spodnji Podjuni imenovali »pisánke« zaradi pisanih barv. Jajce je star indoevropski simbol življenja, v krščanstvu pa simbol vstajenja Kristusa. Pobarvana jajca so poznali že stari Kitajci, Egipčani in Perzijci, kjer so spomladi praznovali »praznik rdečega jajca«.

Pirhi so bili prvotno rdeči ali rumeni, barvi sonca, ki naj bi s svojo toploto prebudila zemljo iz zimskega spanca in prinesla novo življenje. Tudi beseda »pirh« nam to razkriva, saj izvira iz češčine in pomeni »pordeti, rdeč postati«. Cerkev je to starodavno simboliko prevzela in jo povezala z vstajenjem Kristusa.

Z jajci so bile povezane tudi različne igre. Pirhe so »sekali« ali »treljali« – udarjali konici dveh jajc drug ob drugega, dokler ni trdnejše zmagalo. Otroci so tudi »rolkali« jajca po deščici navzdol po travniku. Te igre niso bile le zabava, imele so magični pomen: simbolično so z njimi poskušali prebuditi pomlad, da bi sonce čim prej raztopilo sneg in prineslo novo življenje. Krščanstvo je starodavno simboliko preneslo na Kristusa. Tako kot življenje prihaja iz jajca, je Kristus vstal iz groba.

Poseben običaj je bilo tudi velikonočno streljanje z možnarji. Možnarji so se oglasili dopoldne na veliko soboto, da so odganjali zimske duhove.

Ni bilo pa le tega, obstajal je tudi velikonočni kres, dediščina predkrščanskih časov. V Podjuni so zvečer ali zgodaj zjutraj prižgali smolnate bakle, jih nesli po vasi in po poljih ter na koncu zanetili kres, pogosto v obliki velikega križa na pobočju. Še danes temu pravijo »Kristusa iskati«. Ogenj naj bi prinašal dobro letino in varoval pred hudim. Za Cerkev pa kres simbolizira vstalega Kristusa kot »luč sveta«.

Ob velikonočnih praznikih so obstajale tudi posebne ljudske vere, ki so segale še v predkrščanske čase. Okoli leta 1920 so na Koroškem ob Baškem jezeru zdravili bolezni s posebnim črnim jajcem. Jajce so pobarvali, nesli k blagoslovu, ga trikrat prekrižali in lupino po uporabi dali mravljam, da naj bolezen izgine.

(Zablatnik, Pavle: Čar letnih časov v ljudskih šegah; Celovec: Mohorjeva založba, 1984)

Peter Wiesflecker o veliki noči v spodnji Ziljski dolini

Pred približno sto leti velika noč v Spodnji Ziljski dolini ni bila le najvišji cerkveni praznik, temveč tudi čas bogatih ljudskih običajev. Ti običaji niso bili zgolj izraz pobožnosti, ampak so imeli tudi zelo konkreten namen: varovati človeka, dom in naravo ter zagotoviti srečo in blagoslov za prihodnje leto. V središču je stal blagoslovljeni prajtl, ki je veljal za nosilca posebne duhovne moči.

Njegov pomen se je začel že na cvetno nedeljo. Verniki so prajtl po blagoslovu čim hitreje odnesli domov, saj je po ljudskem verovanju to prinašalo uspeh pri delu na polju. Ko so prišli domov, so z njim obhodili hišo in gospodarsko poslopje ter tako simbolično ustvarili varovalni krog, ki naj bi ščitil ljudi, živino in premoženje pred nesrečami.

Blagoslovljeni prajtl pa ni imel pomena le na ta dan, temveč je spremljal življenje tudi v dneh velikega tedna in še dolgo po praznikih. V hiši shranjen je varoval pred nevihtami in požari. Posamezne vejice so polagali v ognjišče, da bi odvrnili hudo vreme.

Njegovi deli so našli svoje mesto tudi v kmečkem življenju. Položili so ga na vrata hleva, ko je živina prvič odšla na pašo, ali pa so z njegovimi trakovi okrasili mlada žrebeta, da bi jih obvarovali pred boleznijo in nesrečo.

Poseben pomen je imel prag, ki je v ljudskem dojemanju predstavljal mejo med varnim notranjim prostorom in negotovo zunanjostjo. Ob pomembnih življenjskih dogodkih, kot so bile poroke ali pogrebi, so prajtl polagali na prag, da bi zagotovili zaščito. Še posebej zgovoren je ta običaj ob smrti. Ko so pokojnika nesli iz hiše, naj bi blagoslovljena vejica varovala žive pred nevarnostmi.

Na veliko soboto so opravljali danes skoraj pozabljen obred. Iz vejic prajtla so izdelali majhne križe, ki so jih položili v zemljo pred hišo in hlevom ter jih pokropili z blagoslovljeno vodo.

Velikonočni čas so dopolnjevali tudi obredi blagoslova ognja in vode na veliko soboto. Blagoslovljeni ogenj je prižgal domače ognjišče za praznične jedi, blagoslovljena voda pa je služila za blagoslov doma, dvorišča in polj. Še tedne po veliki noči so z njo škropili travnike in njive, da bi pospešili rast in zagotovili dobro letino.

Vsi ti običaji pričajo o globoki povezanosti vere in vsakdanjega življenja. Velika noč ni bila le spomin na Kristusovo vstajenje, temveč tudi čas, ko so ljudje s pomočjo blagoslovljenih znamenj in dejanj iskali varstvo, blagoslov in upanje za vse leto, ki je bilo pred njimi.

(Wiesflecker, Peter: Glücks- und Abwehrzauber im Untergailtaler Osterbrauchtum; 2017)

Velikonočna molitev

O vstali Jezus,

blagoslovi naš dom,

našo družino

in naše delo.

Daj nam vere, upanja in ljubezni.

ter nas varuj vsega hudega.

Amen.