Kot ravnatelj koroške Caritas ni gledal le na najrevnejše in na te, ki padejo iz socialne mreže, ampak je z zgledno dvojezičnostjo opozarjal tudi na slovensko narodno skupnost v škofiji. Na vprašanje Nedelje pred leti, zakaj se je odločil kot ravnatelj koroške Caritas za zgledno dvojezičnost je odgovoril: »V prvi vrsti sam znam slovensko in to je moj materni jezik. Toda to ni prvi vzrok, da na to gledam. Na Koroškem je Cerkev v sinodi določila, da morata biti na dvojezičnem ozemlju oba jezika enko spoštovana. Zato to zame ni samo srčna zadeva, ampak tudi naloga.«

Takrat je Viktor Omelko navedel tri točke, ki bi pomagale pri odpravljanju revščine doma in po svetu in imajo svojo veljavo tudi danes. Kot prvo točko je opozoril na odgovornost politike, prilagoditi socialne zakone tako, da nihče ne bo več mogel pasti iz socialne mreže. Druga točka zadeva vsakega posameznika: Vsak naj ima odprte oči za to, kako gre sosedu in sočloveku. Tako je mogoče zaznati stisko in pravočasno in v pravem trenutku opozoriti ali poskrbeti pomoč pri kaki organizaciji ali Caritas. To je sosedska pomoč in vsak lahko pomaga s svojimi močmi. Tretja točka pa je skrb vseh, tako posameznikov kot politike po vsem svetu, storiti vse za ohranitev miru. To niso naravne katastrofe, temveč so zločini, ki jih človek dela proti človeku. Če bi to zmogli in vsepovsod gledali na boljše sožitje in razumevanje med seboj, bi bilo veliko revščine in človeške stiske manj.

Da je Viktor Omelko postal ravnatelj koroške Caritas in to ostal celih 40 let, ima morda vzrok tudi v tem, kako se spominja svoje mame Kristine. Takole jo je opisal: »Bila je močna žena, ki je bila v povojnih letih pripravljena potrebnim dati tudi zadnji kos kruha«. Vzporednice s svojim poznejšim življenjem niso naključne, včasih pa tudi presenetljive: »Kot otrok sploh nisem rad hodil v otroški vrtec, kdo bi si mislil, da bom enkrat z velikim veseljem in trdnim delom ustvaril 63 otroških vrtcev pod streho koroške Caritas«. Preden je bilo tako daleč, je moral prehoditi pot študija, najprej na Plešivcu in v semenišču, pozneje pa že kot mlad duhovnik s prvimi izkušnjami v mladinskem delu na dunajski univerzi, kjer je študiral sociologijo in gospodarstvo. Po uspešno končanem študiju v Celovcu ni bilo več semenišča, kjer bi lahko poučeval in tako ga je škof Köstner 1. septembra 1974 vprašal, ali bi postal ravnatelj koroške Caritas. Omelko: »On mi je rekel, da je to najlepše mesto, ki ga ima v škofiji komu ponuditi, spet drugi so pravili, da so me spravili na stranski tir. Na vsak način sem nalogo prevzel z velikim veseljem in angažmajem«.

Toliko pogled nazaj na delo človeka, ki je za upokojitev potreboval kar nekaj let več kot drugi in te dni praznuje svojo 90-letnico in ob njej lahko reče: sem že 11 let v pokoju. To pa ne pomeni, da ne razmišlja tako kot prej, ko je še bil v službi. Tri družbena polja so mu bila pomembna: gospodarstvo, kjer mu je uspelo ustvariti nešteto novih delovnih mest; politika, to je skrb za skupnost in navsezadnje odnos do medijev. Še vedno sta mu življenjski program evangelij in vedenje, »da za delo s človekom ni šablone.«

Prelat Viktor Omelko, rojen leta 1935 v Št. Lipšu, je leta 1955 maturiral na Plešivcu. Nato je leta 1961 zaključil škofijsko semenišče, leta 1960 je bil posvečen v duhovnika. V letih 1961 in 1962 je Omelko deloval kot kaplan v Velikovcu. Od leta 1962 do leta 1968 je bil dejaven pri mladinskem delu krške škofije in bil duhovni asistent Katoliškega delovnega gibanja. Od leta 1968 do leta 1974 je Omelko študiral socialne in gospodarske vede na Univerzi na Dunaju. Omelko je v škofiji prevzel številne funkcije, med drugim je bil član Slovenskega pastoralnega odbora ter v plenumu škofijskega sveta in v odboru za personal, predsednik društva „Caritas – Inštitut za oskrbo in nego in predsednik društva Bonifatius krške škofije. Omelko je bil tudi 28 let član škofijskega konzistorija, najpomembnejšega svetovalnega in odločevalnega gremija škofije.
Med njegovim 40-letnim delovanjem kot direktor Caritas se je Omelko zavzemal za gradnjo domov za starejše in nego ter za ustanovitev otroških vrtcev na cerkvenem področju. Poleg tega velja tudi za pobudnika socialnih šol Caritas, trgovin z oblačili Caritas in številnih svetovalnic Caritas na Koroškem. S 1. septembrom 2014 se je Omelko upokojil po 40 letih v službi Caritas Koroška.

Za svoje zasluge in angažma je Viktor Omelko prejel leta 1980 zlati red za zasluge Republike Avstrije, leta 1992 zlato častno odlikovanje dežele Koroške in častno medaljo Zbornice za obrtno gospodarstvo. Leta 1992 je postal monsignore in leta 2000 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za papeškega častnega prelata.