Zgodba o panjskih končnicah postaja zanimiva, če jih zamenja beseda čevnice. S to besedo je jasno: ta zgodba je povezana z južno Koroško. In če v zgodbo vstopi še nekdanje skladišče iz stare družinske hiše v Mežici, v kateri je bilo desetletja dolgo hranjenih 130 panjskih končnic, potem se pojavi vprašanje: Kdo je zbral te čevnice in jih shranil v skladišču?

»Vsi v družini smo vedeli, da so tam, v magacinu, zložene na suhem, vsaka z debelim slojem časopisnega papirja zavarovana pred prahom, vsak ovoj skrbno opremljen z nazivom motiva in letnico, napisano z njegovo lepo učiteljsko pisavo. Vendar nikdar ni govoril o njih, ni nam jih razkazoval ali povedal zgodbe naslikanega motiva, tudi ne, od kod in zakaj je posamezna čevnica prišla v njegovo zbirko.« Tako piše v predgovoru zajetne knjige »Čevnice« Aleksandra Zrelec, ko se spominja svojega starega očeta. Nadaljuje:

»Niti z besedo nikoli ni omenil, kaj naj z njimi naredimo, in ko je umrl, jih nikomur posebej ni zapustil ali zaupal v varstvo. Prepustil jih je usodi in verjel, da nam je prenesel dovolj ljubezni do narodne in kulturne identitete Slovencev to- in onstran meje, da bomo znali ceniti ter ustrezno varovati in ohranjati zbrano dediščino.«

Rudolf Galob, stari oče Aleksandre Zrelec se ni motil, ohranjena zbirka panjskih končnic (ali, po Galobu, čevncah) je pri potomcih našla pravi odmev. Vnukinja jih je zbrala in opisala v knjigi »Čevnice« s podnaslovom »Motivika na panjskih končnicah iz zbirke Rudolfa Galoba«. V tej knjigi tudi beremo naslednje besede, ki jih je Rudolf Galob zapisal v pismu Avgustu Bukovcu leta 1961 kot odgovor na njegovo prepričevanje, naj proda svojo zbirko Čebelarskemu muzeju v Radovljici: »Vse končnice so prilično dobro ohranjene. Že svoj čas sem mislil na to, da jih bom podaril muzeju, sedaj pa kakor rečeno, jih še vedno zbiram, ker me ta žilica še vedno ni zapustila. Na drugi strani pa so mi nekaka železna rezerva ob misli, da bodo vsi sadovi dolgoletnega truda in skrbi skopneli brez naše krivde. V tem slučaju bodo ostale vsaj končnice hčerkama v spomin.«

In ta spomin na čevnice je v najmlajšem rodu prerasel v knjigo. Vnukinjo Aleksandro Zrelec so »lesene deščice s prijaznimi, toplimi barvnimi motivi očarale«. Začela je preučevati zbirko. »Kot vnukinja čebelarja sem vedela, da so si naši predniki, globoko verni, preprosti, delavni, pogosto slabo pismeni, vajeni trdega življenja in odrekanja, lepšali življenje tako, da so si na cvetočih travnikih postavili zavetišče, ki je bilo hkrati tudi galerija. To je bil čebelnjak, posvetni prostor, v katerem je čebelar čuval in negoval svoje ljube muhe, ki so mu dajale med in vosek za lepše življenje. Hkrati je bil tudi njegov duhovni prostor, tu se je spočil, pomolil, si nabral moči, razmišljal in se napajal z lepoto, tisto, ki jo je dala narava, in ono drugo, ki jo je na panjih naslikal človek.«

Avtorica knjige, po izobrazbi gospodarstvenica, je svoje nekajletno raziskovanje čebelarske zapuščine strnila v zgodbe, ki so naslikane na čevnicah. »Treba je oživiti motive s panjev, ki so več kot le likovna ponazoritev ali sredstvo za pojasnjevanje svetopisemske besede ter dogajanj in značilnosti tedanje družbe. S svojo nemo govorico nam te preproste podobe na lesenih deščicah namreč budijo zavedanje o svojem narodu in rodu. Z njo v roki hodijo z ljudsko pesmijo in molitvami, pravljicami, legendami in zapisi zgodovinskih ter drugih dogodkov, ki so se tako ali drugače dotaknili naših prednikov. So namig, da se za nekaj trenutkov ustavimo. In poiščemo njihovo sporočilo. Razmišljamo o njem.«

Del Golobovih čevnic »Galobova čebelarska zbirka« je od leta 2012 na ogled na stalni razstavi v Gutenbergerjevem mlinu v Mežici, kamor se je poročil Rudolf Galob. V knjigi Aleksandre Zrelec »Čevnice. Motivika na panjskih končnicah iz zbirke Rudolfa Galoba«, so čevnicam, ki jih je fotografiral Tomo Planinšek, dodane razlage. Bogastvo knjige so tudi prispevki o Rudolfu Galobu in njegovi čebelarski zapuščini, o razvoju poslikavanja panjskih končnic, prispevek o Cesarsko-kraljevski čebelarski šoli na Dunaju in slovarček manj znanih besed.

Avtoričin ded Rudolf Galob se je rodil leta 1900 kot peti od devetih otrok na Brnci. Zanimiva je naslednja zabeležka v njegovem življenjepisu. Takole je zapisal: »Celovško učiteljišče ni sprejemalo slovenskih dijakov. Kdor je hotel postati učitelj, se je moral šolati v Mariboru. Sporazumno s starši me je župnik Lasar z Brnce avgusta 1914 peljal po končani osnovi šoli vpisat na moško učiteljišče v Celovcu.« Tam so ga bili pripravljeni sprejeti pod pogojem, da ga župnik vpiše kot Nemca. Župnik na to ni pristal. Nazadnje so ga vpisali in postal je edini slovenski učiteljiščnik v Celovcu. Priprave na plebiscit so mu prekrižale vse načrte. Zaradi narodne zavesti je bil izključen iz avstrijskih šol in je šolanje nadaljeval v Ljubljani. Kot učitelj se je nekaj časa vrnil na Koroško in je poučeval v Kotmari vasi, nato pa je postal učitelj v Mežici, kar je ostal v raznih odgovornostih do svoje upokojitve. Bil je tudi občinski odbornik in član različnih društev in organizacij. Zavzemal se je za šolanje na področju kmetijstva in sadjarstva. Posebej pri srcu pa so mu bile čebele in kulturna dediščina čebelarstva.

Vincenc Gotthardt