Bernhard Wrienz je farni asistent v petih različnih župnijah v Podjuni, je vodja referata za diakone v Celovcu in navdušen kolesar. Mnogokrat je že romal z mladino, družino, s prijatelji in tudi sam.

V večjih skupinah in s prijatelji je že večkrat romal v Assisi, sam pa tudi že po Jakobovi poti, v Lurd in v Medžugorje. »Ker je letos sveto leto in je Rim poseben kraj, saj nas tudi papež vabi, da gremo v Rim, sem se odločil, da bom šel na to potovanje,« pravi zelo navdušeno.

Potoval je šest dni s kolesom do Rima, nazaj domov se je vrnil z vlakom. Potoval je sam, predvsem z namenom, da bi se lahko malo odmaknil in umiril. Kolesarjenje je zanj kot meditacija. »Da si enkrat nekje čisto brez kake odgovornosti in da je tvoja edina naloga, da poganjaš kolo, mi je bilo najbolj všeč,« pravi Wrienz. Med potovanjem je poskušal biti čim bolj odprt in sproščen, ni veliko načrtoval, temveč je sprejel to, kar mu je dal dan, čeprav včasih ni vedel, kam točno ga bo pot vodila in tudi ne, koga bo morda srečal. Na poti k sreči ni imel nobenih težav, razen malo dežja, kar ni nič takega.

Hotelov in prenočišč si ni organiziral vnaprej, temveč je enostavno nagovoril domačine, ki so mu potem pomagali najti hotele, v katerih je potem lahko poceni prespal in zajtrkoval. Med potjo je šel v trgovine ali v gostilne, kjer si je naročil malico oziroma večerjo.

Njegov cilj je bil, da bi v nedeljo na Petrovem trgu dobil blagoslov papeža Leona XIV. Da je bila maša v italijanščini, romarja ni motilo, pravi, da »med mašo vse razumeš, čeprav je v tujem jeziku«. Njegov osebni višek tega potovanja pa je bil obisk v Assisiju. Pravi, da je Assisi njegova »duševna domovina«, že večkrat je bil tam in vedno znova ga ta kraj navduši. Bernhardu Wrienzu ni pomembno, kako daleč vodi pot in koliko kilometrov ob tem prekolesari, temveč da vidi to, kot dar, da lahko kolesari in da more doživeti tako pustolovščino.

V Rimu je obiskal med drugim grob papeža Frančiška in Petrovo stolnico, kar je vedno posebno doživetje. Med potovanjem se je naučil, da je bolje, če greš brez kakih posebnih pričakovanj in načrtov na tako pustolovščino in da preprosto prepustiš Bogu, kam te vodi. Na poti je seveda zelo veliko razmišljal o družini, poklicu, življenju in seveda ogromno molil, saj je kolesarjenje zanj kot meditacija. Bernhard Wrienz meni: »Včasih moraš biti sam, da Boga znova začutiš in da se kaj novega naučiš. Seveda je lepo biti v družbi, ampak človek se mora kdaj tudi malo odmakniti, da lahko globoko zadiha.«

Lara Smrtnik