Odraščal je na Obirskem in na Obirsko je zelo navezan. »Nekje sem slišal, da ostajamo »graparji« še posebej živo navezani na rodni kraj – morda tudi, ker je naš domači mikrokozmos tako dokončno definiran z nezamenljivim koščkom sveta, ki se je nevsiljivo in vljudno umaknil vrvežu med vzpetine in vrhove ter hrup in hlastanje raje prepustil drugim? O svojih neštetih spominih na otroštvo in mladost, ki so kljub nekdanjim mogočnim snežnim plazovom v obirskih pečeh, ki smo jih pozimi morali prečkati na poti proti Kapli, skoraj izključno sončni, pa bi najbrž lahko napisal debelo knjigo ali še več.«

Njegov oče Valentin Polanšek je bil pomemben kulturni ustvarjalec in ravnatelj. Svojih staršev se Emanuel Polanšek rad spominja. »Otroci smo odraščali v varnem zavetju prisrčnih, širokogrudnih in kulturno razgledanih staršev, ki pa so bili kakor vsa okolica takrat tudi travmatizirana generacija. Očetovega očeta, mamino mater in vrsto ožjih sorodnikov so pokončali v koncentracijskih taboriščih in to je postal in ostal tudi del naše dediščine. Ker pa sem mladost preživel sredi knjig, petja in slovenščine, me je gotovo tudi to zaznamovalo. Vse to pa pojmujem kot dinamično sestavino svoje identitete in ne kot kakršenkoli tradicionalno prepleskan privesek.«

Pot ga je kmalu pripeljala do medijev. »Moj nekdanji sošolec glavni urednik Novic Florjan Sablačan, ki sva že kot gimnazijca sodelovala in pesnikovala v našem dijaškem listu Dijaške muhe, me je vprašal, če mu lahko priskočim na pomoč kot lektor. Starim znancem ne ustreči pa po moje ni lepa lastnost in sem pristal. Iz teh prvotno nekaj tednov je naposled postalo 17 let. Po prvih letih lektoriranja so mi naprtili še naloge kulturnega urednika, nato so me imenovali za namestnika glavnega urednika in zadnjih pet let sem bil odgovorni urednik. Zadovoljen sem predvsem, da smo zdržali in s skupnimi napori prebredli vihravo obdobje, tako da Novice danes lahko plujejo v mirnejših vodah.«

Na vprašanje, kaj je najpomembnejša naloga urednika pri mediju narodne skupnosti, Emanuel Polanšek odgovori: »Zdrav občutek za jezik, za slovenščino, poznavanje posebnosti in dojemanje priložnosti naše dvojezične Koroške ter pogum za sodoben in v prihodnost usmerjen pogled.«

Emanuel Polanšek pravi, da se v pokoju počuti imenitno. »Ni mi dolgčas, ob marsičem drugim se ukvarjam z raznimi besedili in prevajanjem, veselim se, da mojim otrokom in bližnjim pa tudi vsem, ki jih poznam, gre dobro, zaboli me, če je kdaj kje drugače, nikoli pa nisem pozabil, da je svet okrogel, in me prej ko slej vleče tudi v druge kraje. Ravnokar sem se vrnil iz Singapurja in Manile, pa sem že radoveden, kam me bo v življenju veter še odnesel.«

Mateja Rihter