Sonusiada – koncerti. Trivium – srečanje glasbe, literature in likovne umetnosti na Gori svete Heme. In povsod ime Gregorič. Kitarist, skladatelj ali umetniški vodja. Janez Gregorič. Ostajajo spomini na dolgoletne tradicionalne prireditve in nastajajo novi, ker naslednje prireditve že čakajo. Vmes nešteto koncertov z mnogo lastnimi skladbami. Janez Gregorič je znano ime, ki igra na posebni kitari s sedmimi strunami in zbrane popelje v svet poln zvokov in barv. Nekaj o tem svetu lahko preberete v naslednjem pogovoru z njim.

S kitaro ste tiho in vztrajno dodajali svetu glasbe svojo melodijo. Če tako pogledate na začetke, kdaj je bilo tako daleč, da ste si rekli, da biste na strunah kitare opravili svoje delo?

Janez Gregorič: Umetniško sporočilo podajam z glasbo. To se začelo nekako pri 15 letih. Da pa je kitara moj instrument, ni zelo komplicirano. Po maturi na Slovenski gimnaziji leta 1984 sem naredil sprejemni izpit za kitaro na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost. Takrat je bilo jasno, glasbeno umetniško pot grem s kitaro.

Ste skladatelj. Kaj je za vas pri skladanju pomembno. Kako poteka nastajanje nove melodije?

Janez Gregorič: Pomembno je, da je nujno potrebno nekaj napisati. Potem se začne proces, ki v notranjosti ne miruje več, spontanost pa doda svoje. Prej so pa rešerše.

Imate posebno kitaro z eno struno več, kot jih imajo druge. Dali ste jo izdelati tudi v posebni delavnici. Kako je do tega prišlo?

Janez Gregorič: Eberhard Kreul je s pobudo, povabiti mojstra Abela Carlevara v Nemčijo, tudi začel delati kitare po njegovem konceptu. Tako sem prišel do lastne sedemstrunske kitare. Kitara, ki ima sedem strun, je drugačna kitara. Dolgo časa sem se sam pri sebi spraševal, ali naj naredim ta korak – začeti igrati kitaro s sedmimi strunami. Zavedal sem se, da je sedem strun velik izziv in te lahko zapelje v smeri, kamor se nisi želel usmeriti. 2. januarja 2018 sem pa dobil svojo sedemstrunsko Kreulovo-Carlevarovo kitaro, ki so na svetu samo tri. To je tretja, ki jo je mojster Eberhard Kreul zgradil. Potem je žal umrl v starosti 83 let. To je velika dragocenost.

Bo kdaj neke vrste stradivari?

Janez Gregorič: Morda bo čez 100 let. Poglejmo. Ima posebnosti, ki jih druge kitare nimajo.

Bili ste učenec Abela Carlevara. Kaj vam je dalo srečanje s tem glasbenikom?

Janez Gregorič: V bistvu sem po diplomi spoznal osebno Abela Carlevara in korak za korakom sem se bližal njegovi predstavi o umetnosti igranja kitare. Treba je bilo spremeniti zelo radikalno navade in to je sedaj že 30 let od tega in sedaj lahko povem, da sem veliko tega že uspel. Tukaj sem eden redkih na svetu, da mu je to uspelo igrati na ta način. V Montevideu v Urugvaju pri Abelu Carlevaru sem bil tri tedne in potem še enkrat dva tedna. Bil je zelo dober način učenja. Oba sva se cenila: nisem le jaz njega zelo cenil, tudi on je vedno bolj cenil to, kar jaz počnem.

Dežela Koroška vas je odlikovala s častnim znakom. Kakšni so toni, ki vas povezujejo z deželo in kako je vaša umetnost povezana z obema narodnima skupnostima, ki živita v njej?

Janez Gregorič: Koroška je moja domovina. Dvojezičnost mi je v veselje in zelo vesel sem, če se smem poigravati v dveh deželnih jezikih. V glasbi pa imam poseben opus, ki ga označim z IN.K! V nemščini to pomeni IN KÄRNTEN, v slovenščini pa IN KOROŠKA. Če je v naslovu IN.K!, imam v kompoziciji zmeraj nekaj tipično koroškega.

Je kaka razlika, če imate skladbo, ki ste jo napisali na slovenski tekst in kako na nemški tekst?

Janez Gregorič: Če skladam na besedila, je zagotovo razlika, ali je besedilo v slovenščini ali nemščini, enostavno že zaradi zvoka jezika, če pa je instrumentalno, ni razlike. Lahko citiram Eberharda Kreula: ta mi je rekel, da se pri igranju sliši, če je glasbenik pripadnik kakega slovanskega ali kakega drugega naroda. Tudi pri moji interpretaciji je to zaznal.

Imate kako vizijo za umetniško ustvarjalnost v deželi. Kaj bi moralo biti drugače?

Janez Gregorič: Malo več kot desetletje sem potreboval, da je prišlo ljudem na Koroškem v zavest, da moje konsekventno dvojezično ustvarjanje ni stvar narodne skupnosti ali odmev Koroške, temveč da gre v prvi vrsti za umetnost, ki se poslužuje dveh jezikov.

Trivium – beseda z velikim sporočilom. Kako vam gre, če slišite to besedo in kakšna je vaša povezanost z drugimi umetnostmi?

Janez Gregorič: Trivium je nastal relativno sproščeno iz mojega zanimanja za likovno umetnost in literaturo in je zaznamovan s prijateljstvom s Fabjanom Hafnerjem. Konsekventno nadaljevanje tega je zagotovo obogatilo moje ali naše življenje doma na vseh ravneh tako v vsakdanjiku kot tudi v umetnosti. Za en večer se ukvarjaš celo leto. Umetniški del sem oddal hčerkama in to je bilo lepo, ker sem to možnost imel po 25 letih.

Eno je melodija, drugo je beseda. Nekaj skladb ste ustvarili tudi na besedila Fabjana Hafnerja. Kako ste bili povezani s Hafnerjem?

Janez Gregorič: Spoznala sva se že v gimnazijskih letih. Takratni najin cilj je bil napisati muzikal. Prvo leto v Gradcu sem študiral slovenščino in srbohrvaščino in sem bil pri predavanjih skupaj s Fabjanom. Kasneje sva se odpovedala muzikalu in sva šla morda korak naprej in nastal je Trivium. To povezuje.

Zakaj ste življenje posvetili umetniškemu ustvarjanju? Kaj vam je dajalo moč za to, kaj vas je spodbujalo?

Janez Gregorič: Moram priznati, da je učiti v glasbeni šoli neke vrste konjiček, ki ima pozitivni aspekt, da sem finančno neodvisen pri glasbeno-umetniškem ustvarjanju.

Vaše učenke in učenci kitare so vedno tudi med nagrajenimi. Kaj jim dajete na pot ob upenju? Kaj je po vašem najodločilnejše v svetu ustvarjalnosti?

Janez Gregorič: Na pot jim dajem veselje do vsakodnevne vaje, kajti če uspe, da kdo res skoraj vsak dan vadi, je določen uspeh zagotovljen. Ali bo kdo veliki umetnik, je pa drugo vprašanje. In tudi tehnika po konceptu Carlevara, ki jo jaz učim, je rokodelstvo. Če se kdo tega drži, bo znal nadpovprečno dobro igrati instrument. Ali bo kdaj velik umetnik ali umetnica, je druga plat.

Kaj mora biti več, da kdo prodre v vrh umetniškega sveta?

Janez Gregorič: Po mojem je to nekaj, česar si sam pridobiš ali pa imaš v sebi in uspeš prenesti navzven. Če si prepoznaven, potem si uspel.

Imate hčerki Miro in Saro, ki sta se tako kot vi odločili za umetniško glasbeno ustvarjalno delo. Kako vam gre ob pogledu na to in kaj jima želite na tej poti?

Janez Gregorič: Sem navdušen. Občudujem ju, kako dosledno in uspešno muzicirata v dvoje in na drugi strani vsaka nadaljuje svojo pot.

Kako je umetniška ustvarjalnost oblikovala vaše življenje in kakšno življenje je to?

Janez Gregorič: Biti moraš dosleden, vsakdanja vaja mora zaznamovati dan. Tudi po letih začutim še vedno veliko veselja in zagona pri ustvarjalnem delu. Ob tem pa obstaja še življenje ob času za ustvarjalnost in dan je izpolnjen.

Kaj je ob glasbi najpomembnejše?

Janez Gregorič: Sam kuhati in ne sam jesti.