»Moj rojstni kraj« je pel Moški pevski zbor Slovenji Plajberk pod taktirko Christiana Laußeggerja na besedilo in melodijo Erike Wrolich. Rojstni kraj Herte Maurer-Lausegger je prav Slovenji Plajberk, in temu je, kot je dejal predsednik Krščanske kulturne zveze Janko Krištof v pozdravnih besedah, »posvečala največjo pozornost in se zavzemala za zbiranje in dokumentiranje domače kulturne dediščine«. Od tod je potem širila svoje raziskovanje na vso Koroško in tako »močno zaznamovala kulturno podobo koroških Slovencev in dežele Koroške«.

Predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Zdravko Inzko je nagrajenko označil kot ženo, ki ji nikoli ne zmanjka energije. »Vedno sem občudoval njeno neznansko energijo, s katero se je lotevala stvari. Nič ji ni bilo pretežko, nič ji ni bilo predaleč in nič predrago, saj vem, da je mnogokrat ostala celo brez sredstev, nikoli pa brez samozavesti in zaupanja v prihodnost.«

Martina Piko-Rustia je kot slavnostna govornica poskusila nemogoče: v kratkem opisati vsestransko delovanje nagrajenke. Potrebovala je kar nekaj časa, vsega pa tudi ni mogla povedati, sploh, ker ima nagrajenka v načrtu že spet nove projekte, nekatere pa ravno zaključuje. S Herto Maurer-Lausegger se je prvič srečala na Dunaju v obliki njene disertacije, ki si jo je naročila v dunajski nacionalni knjižnici. »Ko sem dobila disertacijo v roke, sem imela šok – nad 700 strani, v dveh delih.« Nato je sledilo naštevanje mnogostranskega dela nagrajenke. Na koncu je govornica spet segla po Hertini disertaciji. »Vtis, ki sem ga imela ob pogledu na njeno disertacijo, je ostal do danes. Ne vem, od kod jemlje ves raziskovalni ogenj in vnemo, da raziskuje, prebira, popravlja, podnevi in ponoči, in če je bilo nekaj že stokrat prebrano, bo prebrala še enkrat, da bo to, kar da v javnost, karseda popolno, pa četudi je še tako obsežno. Ogromno je ustvarila, ne mimogrede, temveč z garaškim delom, ki ga je že prikazala pri disertaciji.«

Poln energije je bil zahvalni govor Herte Maurer-Lausegger. Zahvalila se je Narodnemu svetu koroških Slovencev in Krščanski kulturni zvezi za nagrado, zahvalila se je svoji družini za vso podporo in izrazila »globoko povezanost z vsemi, ki so na kakršen koli način podprli moje dejavnosti.« Posebno zahvalo pa je izrekla filmskima strokovnjakoma Ivanu Klariču in Valentinu Čertovu, ki sta soodgovorna za uspeh dialektološko-etnoloških filmov. »Skupaj smo razvili metode avdiovizualne dialektologije, ki so našle posnemalce doma in v tujini.«

Kot vsako leto je imela besedo tudi mladina. Mojca Prosen je nastopila z govorom, s katerim je zmagala na govorniškem natečaju ob Tischlerjevi nagradi. Zbrani so se spomnili z minuto molka tudi pred kratkim umrlega Janka Zerzerja, ki je dolga leta kot predsednik KKZ podeljeval Tischlerjevo nagrado in bil tudi predsednik žirije govorniškega natečaja.

Da nagrajenka dejansko že mnogo časa raziskuje v Ziljski dolini, je bilo najpozneje dokazano, ko so jo na koncu podelitve presenetili pevci iz Ziljske doline s pesmijo v kateri je tudi verz: »Tisto, kar so me mati navadili, tisto navado jaz imam«.

vg