Junija leta 325, torej pred natanko 1700 leti, je bilo v Niceji, današnjem turškem mestu Iznik, sklicano prvo ekumensko cerkveno zborovanje krščanstva. Udeležilo se ga je približno 220 škofov, pomožnih škofov in delegatov. Le približno 10 odstotkov udeležencev pa je prihajalo iz zahodnega dela cesarstva. Sklepi koncila so se nanašali na t. i. arijansko vprašanje (o tem več v nadaljevanju), različne razkole in spore glede datuma praznovanja velike noči. Skupno je bilo sprejetih 20 sklepov, a večina se jih ni ohranila. Ohranjena pa je veroizpoved, ki je bila nato dopolnjena na 1. koncilu v Carigradu leta 381 in še danes predstavlja jedro krščanske vere. Ta prispevek ni namenjen zgodovinskemu poročilu, temveč premišljevanju o tem, kakšen pomen ima koncil za Cerkev danes.

Država in Cerkev

Koncila ni sklical nihče drug kot cesar Konstantin. Vodila ga je ideja, da mora skrbeti za mir in enotnost ne le v svojem cesarstvu, temveč tudi v Cerkvi. V 4. stoletju je bila Cerkev še vedno pod vtisom preganjanj. Na koncilu so tako sodelovali škofje, ki so bili žrtve državnega zatiranja. Prehod iz preganjane Cerkve v Cerkev, ki je postala državna religija, se v cerkveni zgodovini označuje kot »konstantinska prelomnica«. V naslednjih stoletjih je sledil boj za prevlado med državno in cerkveno avtoriteto. Šele z ukinitvijo papeške države leta 1870 se je Cerkev znova osredotočila na svojo duhovno oblast. Vendar to ne pomeni, da Cerkev ni politična. Prav zato, ker si ne lasti svetne oblasti, lahko svoje poglede zastopa neodvisno in univerzalno. Tako si papež Leon XIV. vztrajno prizadeva za svetovni mir in sodeluje pri pogajanjih.

Prehod v novo kulturo

Osrednjo vlogo na koncilu je imel aleksandrijski prezbiter Arij. V svojem prizadevanju, da bi poudaril Božjo transcendentnost, je trdil, da je Bog brez začetka, Sin pa da ima začetek. Zoper to podrejenost Sina Očetu se je sprožil silovit odpor. V Niceji so cerkveni očetje Ariju odgovorili, da sta Oče in Sin eno. Da bi izrazili to enost in enakovrednost, je koncil uporabil besedo homoousios (»istovetne biti«), ki je ni najti ne v Stari ne v Novi zavezi. Ta izraz, ki izvira iz gnostične miselnosti, je bil sprva zelo sporen in je v naslednjih desetletjih potreboval dodatno razlago in vključenost v veroizpovedni jezik. Uporaba tega izraza pomeni po eni strani prehod krščanske vere iz semitske v helenistično kulturo, po drugi strani pa kaže, da novost krščanske vere terja tudi nov jezikovni izraz. Ta izziv ostaja tudi danes. Vera v enega Boga v treh osebah mora biti vedno znova prevedena v sodobni jezik – tako, da se vsaj približno zazna radikalna novost tega razumevanja Boga.

En datum za veliko noč

Drugi pomemben razlog za sklic koncila je bilo dejstvo, da so v vzhodnem in zahodnem delu cesarstva veliko noč praznovali na različne datume, kar je povzročalo spore. Za cesarja Konstantina je bilo nujno, da v njegovem cesarstvu pride do enotnega datuma praznovanja. Na vzhodu so veliko noč praznovali po judovskem koledarju, 14. nisana, v Rimu pa na prvo nedeljo po pomladnem enakonočju. Koncil se je odločil za rimski način izračuna. S sprejetjem gregorijanskega koledarja pa je ta enotnost znova razpadla. Tako danes vzhodne Cerkve (ki sledijo julijanskemu koledarju) in zahodne Cerkve (ki uporabljajo gregorijanskega) pogosto praznujejo veliko noč na različne datume. Papež Frančišek je imel veliko željo, da bi kristjani znova praznovali veliko noč skupaj, saj – kot pravi – mnogi danes te razlike več ne razumejo.

Bistvo Cerkve

Na koncilu v Niceji je dobila dodatno obliko tudi zasnova Cerkve. To vključuje sodelovanje karizem vodstva, učenja in skupnostnega odločanja. Vodstvo se je postopoma utrdilo v trojnem služenju diakona, duhovnika in škofa. Učenje je bilo potrebno za poučevanje katehumenov v šolah. Od 3. stoletja naprej so se začele vrstiti sinode, kjer so skupnostno odločali o disciplini, bogoslužju in nauku. Kako pa je danes s temi tremi karizmami v Cerkvi? Skupnostno odločanje je v zadnjih letih s sinodalnostjo znova pridobilo pomen. Prav tako se veliko razpravlja o vprašanju vodstva in služb. Skoraj prezrta pa ostaja vloga učenja oziroma teologije. Ob pluralnosti svetovnonazorskih stališč pa prav danes po mojem mnenju nujno potrebujemo učiteljice in učitelje vere, ki znajo s prepričljivimi razlogi stati za vero, svojo pozicijo prispevati v razpravo in jo posredovati iskalcem.

Michael Kapeller

Nicejsko-carigrajska veroizpoved:
Verujem v enega Boga,
Očeta vsemogočnega,
stvarnika nebes in zemlje,
vseh vidnih in nevidnih stvari.

In v enega Gospoda Jezusa Kristusa,
edinorojenega Sina božjega;
ki je iz Očeta rojen pred vsemi veki
in je Bog od Boga, luč od luči, pravi Bog od pravega Boga;
rojen, ne ustvarjen,
enega bistva z Očetom
in je po njem vse ustvarjeno;
ki je zaradi nas ljudi
in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes.
In se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek.
Bil je tudi križan za nas,
pod Poncijem Pilatom je trpel in bil v grob položen.
In tretji dan je od mrtvih vstal, po pričevanju Pisma.
In je šel v nebesa, sedi na desnici Očetovi.
In bo spet prišel v slavi, sodit žive in mrtve;
in njegovemu kraljestvu ne bo konca.

In v Svetega Duha,
Gospoda, ki oživlja;
ki izhaja iz Očeta in Sina;
ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo;
ki je govoril po prerokih.

In v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev.
Priznavam en krst v odpuščanje grehov.
In pričakujem vstajenja mrtvih
in življenja v prihodnjem veku.
Amen.