V soboto, 6. aprila, bo Športno društvo Zahomc praznovalo 70. obletnico obstoja društva in 70. rojstni dan Karla Schnabla, najbolj znanega »zahomškega orla«. ŠD Zahomc ima mnogo očetov, v ozadju pa že desetletja delujejo ženske. Ena izmed njih je Aloisia Wiegele.

Aloisia Wiegele se je rodila leta 1941 v družino Brucker. Odraščala je s tremi brati v Grpiču. Delala je v raznih restavracijah in gostilnah na Baškem jezeru, v Švici in Beljaku. Kot 18-letno dekle je spoznala Franca Wiegeleja. Zakaj štiri leta starejši pozimi nikoli ni imel časa za njo, je izvedela šele po ženitvi. »Franca sem vedno vprašala, zakaj pozimi nima časa, je pa odgovoril, da bom že pravočasno izvedela,« z nasmehom pripoveduje gospodinja.

Aloisia in Franc sta se spoznala pri Prangarju v Grpičah. Oba sta tedaj igrala pri tamburaših – Aloisia v Št. Lenartu pri Sedmih studencih, Franc pri zahomških. Skakanje in delo pri ŠD Zahomc sta pa bili vedno v ospredju obeh. Aloisia dolgo ni vedela, zakaj Franca pozimi ni videla, veselila se pa je obiskov poleti. Enkrat jo je Franc celo obiskal v Švici, kjer je delala v restavraciji v Zürichu. To je bilo presenečenje, se rada spominja in končno se je zaljubila vanj. »Franc je ta pravi, to mora tako biti,« si je mislila in ga poročila v Št. Lenartu pri Sedmih studencih. Praznovala sta že v Zahomcu. Šele po poroki je izvedela, koliko časa Franc res vlaga v delo za ŠD Zahomc. Tedaj je Franca še spremljala na tekmovanja. To se je pa nehalo, ko so se rodili otroci. Že kmalu po poroki leta 1963 so se rodili Marica, Franz, Ani, Paula in Martin. Z veliko zavzetostjo je skrbela na zahomški domačiji za otroke in živino.

Delala je tudi na polju in v Planji. Hvala bogu, tako pripoveduje, je tašča kuhala za celo Petričevo družino in prinesla mavžno – malico – tudi v gozd. »To je bila velika olajšava. Dela je bilo vedno veliko, bila sem sama doma,« poudarja simpatična gospa, ki se sama tudi zanima za skakanje. Vse zbira, kar je objavljeno o Športnem društvu Zahomc in o zahomških orlih, trenutno od Daniela Tschofeniga in vnukinje Hanne Wiegele.

Karl Schnabl je bil star devet let, ko ga je spoznala Aloisia. Rada je sprejela skakalce v Petričevi hiši s številko 17. Hiša je še danes znana kot zibelka zahomške skakalne uspešnice. Mladih skakalcev danes ne pozna več, se smeji. Prej je vse poznala in tedaj, ko je Karl Schnabl leta 1976 zmagal na olimpijskih igrah v Innsbrucku, je bila izba polna mladih skakalcev. Redno so prišli gledat televizijo. Prišli so med treningom na skakalnici, smuči so kar pustili v veži, sneg se je stopil in vse je bilo mokro. Večkrat na dan je gospodinja morala pobrisati vežo. To so bili tudi lepi časi, se rada spominja.

Sin Franz je bil tudi dober in uspešen kot skakalec, danes kot trener. Bil je mladinski svetovni prvak (1983) in vnukinja Hannah sledi stopinjam očeta in dedeja, je povedala Aloisia Wiegele. Ko ponosno pripoveduje o uspehih otrok, devetih vnukov in vnukinj, se odprejo vrata domače kuhinje in Hannah stoji pred babico. Začudenje je veliko, ko preseneci babico z obiskom med tekmovanji. Rada prihaja v Zahomc, na klepet z babico pa seveda tudi na strokovno izmenjavo z dedejem Francem. Dedek je bolj strog, a ji da vedno dobre nasvete za skakanje in glede opreme.

Medtem ko se ded in vnukinja strokovno izmenjavata in analizirata skoke v dnevni sobi, Aloisia pripoveduje, da jo zanima tudi slovenska kultura. Zelo vesela je, da je v Zahomcu nastala spet lutkovna skupina Pikc‘e pr Zile. Rada se tudi spominja izleta z možem in sosedi v majhnem avtobusu, vozil je Franc, na Južno Tirolsko, v St. Moritz, Švico in Nemčijo. Mož je bil veliko na poti, molila je tudi za srečno in varno vrnitev domov.

»Redno molim in rada obiščem svete maše v cerkvi na Bistrici. Tudi z župnikom Stankom Trapom se že leta dolgo dobro razumem. Ga zelo spoštujem.« Svoj glas je Aloisia dvignila 50 let v čast Bogu, ko je pela pri cerkvenem zboru na Ziljski Bistrici. Šele pred nekaj meseci je nehala. Iz rok krškega škofa Jožeta Marketza je za to dolgoletno častno službo prejela srebrno ter zlato Cecilijino medaljo. Rada je pela pod vodstvom organista Nantija Mörtla. »Peli smo veliko slovenskih pesmi. Pela sem pa trudi rada te pesmi, ki jih je Nanti sam komponiral. Po 50-ih letih sem pa nehala.« Reden obisk nedeljskih sv. maš je običajen. Brez bogoslužja za njo ni nedelje. Po maši gre še v farovž. Tam župnik že čaka in ji izroči nove Nedelje, ki jih deli po vasi. Štirim družinam v Zahomcu vsako nedeljo prinese cerkveni časopis domov. »To rada delam in srečam slovensko govoreče družine.« Ob srečanju s sosedi drži tudi stik do soljudi. To je zelo pomembno. Aloisia Wiegele je zanimiva gospa, saj ima veliko povedati. Življenjska pot jo je vodila iz Grpič v Švico in v Zahomc. Vse njeno življenje se pa še vedno vrti okoli Športnega društva Zahomc. Tudi za njo ni življenja brez skakanja. Česa si želi za prihodnost? »Zdravja in da bi lahko še naprej delala. Drugače imam pa vse, kar potrebujem.«

Alexandra Praster