Organisation / Organizacija

Nedelja

Nezamenljiv pripovedni dar in odprtost za druge

Knjiga Mamin glas prinaša zgodbo Elizabete Sitter, Odrijeve Lizi

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Štiri generacije (privatni arhiv)

»Pri nas doma rojstnih dnevov niso praznovali, ampak vedno, ko smo želi hejdo, ajdo, so se Mama spomnili, da so nekoč celi dan želi ajdo in da sem se na večer tega dne prijokala jaz na ta svet. Mama so pravili, da so takrat dninaricam in dninarjem še pripravili malico in potem, ko je bilo vse opravljeno in pospravljeno, sem se jaz rodila. In tako sem vsako leto, ko je ajda zorela, vedela, da je to moj rojstni dan in da štejem eno leto več.« Tako se začenja pripoved Elizabete Sitter, Odrijeve Lizi. Njena hčerka Helga Mračnikar je s knjigo mami izpolnila srčno željo. Knjiga je nastajala skozi desetletja. »V osemdesetih letih sem svoji mami, Elizabeti Sitter, dala velikoformaten, trdo vezan zvezek s prošnjo, da za nas, njene otroke in vnuke, zapiše svoje spomine na čas nacionalsocializma, ki je njo in njeno družino, Odrijeve z Male gore v Bilčovsu, pregnal iz urejenega in preglednega kmečkega življenja v svoj morasti svet udejanjene okrutnosti,« o nastajanju knjige piše Helga Mračnikar. Preberite pogovor z njo, del spremne besede in odlomek iz knjige.

Pogovor s Helgo Mračnikar

Naj gre mamina pripoved iz roda v rod

Z veliko ljubeznijo in z veliko dela ste uresničili mamino željo, da je njeno življenje predstavljeno v knjigi. Kako je v vas rasla ideja o nastanku knjige, kakšen je bil proces?

Helga Mračnikar: Pravzaprav me čudi, da sem uspela projekt pripeljati do tega, da je sedaj nastala knjiga – in še lepa povrh, za kar se bi rada zahvalila uredniku knjige Hanziju Filipiču.

Knjiga je nastajala, dialogično, lahko bi tudi rekla kaotično, in to skozi desetletja, seveda vmes z dolgimi presledki, o tem pišem tudi v uvodu. Bilo je tako: Mami je pripovedovala, nekaj je tudi sama zapisala, jaz sem spraševala, preverjala, skupaj sva usklajevali, cilj je bil že od vsega začetka knjiga.

Knjiga Mamin glas je osebna zgodba vaše mame, ob tem pa veliko izvemo o zgodovinskem ozadju in težkih časih. Kaj vas je najbolj presenetilo, ko ste brali mamine zapise?

Helga Mračnikar: Še bolj kot njeni zapisi me je pritegnila njena pripoved, njen način pripovedovanja, njenega razmišljanja. Mislim, da je nekaj tega ohranjenega, zajetega v knjigi. Gre za človekovo sposobnost, da v teku življenja svoja stališča, svoje sodbe revidira in pri tem kljub temu ostane zvest samemu sebi …

Vse življenje ste delali s knjigami. Dolga leta ste bili vodja založbe. Poznate občutek, ko pride knjiga iz tiskarne. Pa vendar je bilo sedaj najbrž drugače. Kakšen je bil občutek, ko ste dobili knjigo v roke?

Helga Mračnikar: To drži, moje življenje je zaznamovano s knjigami, z delom s knjigami. Kar nekaj sem jih uredila in izdala, ko so prišle iz tiskarne, je bil to vedno poseben trenutek, povezan s strahom, da odkrijem kako napako, ampak se mi je to samo enkrat zgodilo, da sem na prvi pogled videla, da v eni besedi manjka ena črka … Zato me precej čudi, da pri svoji knjigi tega strahu sploh ni bilo … Seveda, saj je bil prvi impulz, da jo prinesem k mami, da ji povem, da sem skoraj deset let po njeni smrti najin projekt le še spravila do zaželenega konca.

V posvetilu v knjigi ste zapisali:
Milo, zate, prvič,
zate, Andrina, ponovno
in za vse Odrijeve, vedno.

Zapis o življenju v preteklosti sedaj s tiskano besedo prenašate naprej, v prihodnost. Kaj želite knjig na pot?

Helga Mračnikar: To posvetilo se je ob rojstvu mojega vnuka; Miločka kot ga sama rada imenujem, 2019, zapisalo kar samo od sebe. To je bil tudi trenutek, ko sem vedela, da mora iz manuskripta nastati knjiga.

Andrina, njegova mama, pa je vse to zvedela naravnost od moje mame, njene stare mame, njene omije, s katero sta bili glede tega vedno v tesnih stikih. O nastanku njunega dialoga je mami rada pripovedovala in je to tudi zabeleženo v knjigi. Zelo se je veselila njenih filmov. Spomnim se maminega veselja ob premieri filma »Andri – 1924–1944« na festivalu Diagonale v Gradcu, leta 2003. Najnovejši Andrinin film »Verschwinden/Izginjanje« pa bo od 7. 10. dalje na ogled v avstrijskih kinodvoranah. Tretja vrstica posvetila velja Odrijevim z Male gore v Bilčovsu in njihovim potomcem in potomkam. Pred kratkim mi je nekdo rekel, da je po njegovi oceni Odrijeva družina v času nacizma na Koroškem prestala vse najhujše more tega časa. In če pomislim, koliko travmatiziranih slovenskih družin je še, o katerih se je spominska sled izgubila, me kar pretrese in sem svoji mami še bolj hvaležna, da nam je o teh vojnih travmah tudi pripovedovala. Naj gre njena pripoved iz roda v rod, ker je po mojem pripoved in pripovedovanje edina pot, po kateri se sami sebe lahko bolje razumemo in da ostanemo ali postanemo bolj pozorni in budni na krivice in za zatiranje drugih manjšin.

Iz spremne besede Mateje Rihter

Pogum za življenje

Zgodba Elizabete Sitter, Odrijeve Lizi, se bere kot neverjetno napeta pripoved. Ampak – in ob tem kdaj človeku zastane dih – to ni samo pripoved, to je resnična zgodba pogumne ženske, ki ji življenje ni niti malo prizanašalo. To je njena življenjska zgodba in iz te osebne perspektive nam odpira pogled v zgodovinska dogajanja, v čas med vojno, ko so skrivali brata Andrija, v kruto in nerazumno izseljevanje slovenskih družin, v tragiko, ko so kmetije izgubile svoje naslednike, matere in očetje pa svoje sinove in hčere. Žalost je bila neizmerna, pogoji za življenje pa zelo težki. Ko so se vrnili iz izseljenstva, je bilo vse na kmetiji izropano. Znova in znova so ponovno začenjali, pogum za življenje je prevladal. In zgodili so se tudi lepi dogodki, mladi so v dvoje načrtovali novo življenjsko pot, upanje je bilo veliko. Pa se je Elizabeti tudi to kmalu razbilo na tisoč koščkov in so jo po poroki čakale nedojemljive življenjske preizkušnje, ko je postala vdova Mračnikar. Delavnost in marljivost, ki ju je kot doto prinesla iz Odrijeve družine, sta ji utirali pot naprej, samo naprej, posebej pa sta jo opogumljali dve majhni hčerki.

Toliko vrednot se razbira iz njene življenjske pripovedi: iskreno spoštovanje do staršev, ki ju zato zapisuje z veliko začetnico (Mama in Atij), pomen pristnih družinskih vezi in vere, pripravljenost pomagati vsakemu, ki pomoč potrebuje, veliko spoštovanje do ljudi, pa tudi do živali in rastlin – do vsega, kar živi. Tega spoštovanja njena družina ni bila vedno deležna, bilo je celo obratno. V časih, ko bi bila prijazna beseda kot balzam za ranjeno dušo, ni dobila niti te. A globoko v sebi je imela neverjetno močno voljo. V prvem delu opisuje dogodek, ko je na delu pri nekem kmetu iz uporniškega nagiba zasadila vse čebule narobe v zemljo tako, da so bile korenine zgoraj. »Ampak ni trajalo dolgo in so se pojavile zelene špičke tudi pri tistih čebulah, ki sem jih jaz nasadila. Tedaj sem videla moč narave in njeno voljo do življenja.« Če ima že narava takšno voljo do življenja, kakšno ima šele človek. In ta volja, ki jo je imela Elizabeta Sitter, nazadnje vsem znana kot Kocjanka, je zasluženo dobila svoje mesto v knjigi. Srčno željo svoje mame, da njeni spomini in s tem čas, v katerem je živela, ne gre v pozabo, je z mnogo truda in dela izpolnila njena hčerka Helga Mračnikar. Iskrena hvala za to.

Odlomek iz knjige

Čas pregnanstva

Meseca febuarja sem, ko so prišli kmetje po poceni delovno silo, prišla tudi jaz na vrsto. Eden izmed njih je potreboval ein-Mädchen-für-alles. Morala sem z njim. Bila sem stara štirinajst let in sem bila prvič brez mame ob strani, v popolnoma neznanem okolju, sama in tako daleč od doma. Ta kmet, ime mu je bilo Georg Haas, je imel veliko kmetijo v Eheimu, št. 8. Imel je trideset krav, dva konja, šest bikov in volov, velik vrt. Hiša je bila velika. Tu je poleg kmetove družine – sin Albert je bil približno isto star kot jaz, ali kako leto starejši – bila še ena ženska iz Münchna s svojimi otroki. To so bili Siegfried, Dorli, pa en dojenček. Ker so jim bombe razrušile stanovanje v Münchnu, se je reklo, da so »ausbombardiert« in so živeli na tej kmetiji. Moja soba je bila pod streho nad hlevom, bila je to soba iz lesenih desk, zraven moje sobe je bil prostor, kjer so za železnimi drogovi imeli zaprtega vojnega jetnika, Francoza, ki je čez dan moral delati zunaj na polju (za kar pa prvo noč nisem vedela), ponoči pa so ga vklenili z verigo na nogi na železni drog. To je bilo strašno. Ponoči je žvenkatalo in ropotalo, slišala sem žvenketanje verig od spodaj iz hleva, kjer so ropotali biki in voli. Slišala sem ropot verige človeka zraven mene, ki se ni mogel premakniti, ne da bi zažvenketalo. Mene je bilo tako strah, vso noč nisem spala, samo jokala sem. Zjutraj sem kmetu rekla, da tu od strahu ne morem spati. Ker sem ves čas samo jokala, me je peljal nazaj v taborišče in rekel, da me ne more obdržati, ker se samo jočem. Logerfirer je kar začel vpiti name, Mama pa so se hitro znašli in so mi rekli, naj rečem, da bom spala v logerju in da bom vsako jutro zjutraj točno ob šestih pri kmetu, da bom vse tako naredila kot on želi, da bom zakurila vse peči, da bodo vse sobe tople, ko bodo otroci in ona gospa iz Münchna vstali. Da se dela ne bojim, da se bojim samo žvenketanja in ropota ponoči. Ker se je kmet takoj s tem strinjal, tudi logerfirer ni mogel drugače kot da je dal privoljenje. Ampak je bil tako jezen, da mi je še isti dan vzel odejo. Hvala Bogu so Mama našli rešitev, da ponoči nisem zmrzovala. Od tedaj naprej so me Mama zbujali ob petih in me vsako jutro spremljali do kmeta. Zvečer, ko se je stemnilo, pa so me z Micijo čakali pri kapelci, ki je bila blizu kmetije. Šli so z mano vsak dan in prišli so po mene vsak dan. Tako je bilo veliko lažje, ker sem vedela, da mi je treba samo dan prestati, da bom na koncu dneva videla Mamo in da bom ponoči pri njih. Da so Mama to zame naredili, jim nikoli nisem pozabila in sem jim bila hvaležna celo življenje.

Knjiga Mamin glas, po zapisih in pripovedovanjih Elizabete Sitter, rojene Ogris (1930–2013). Helga Mračnikar, Mohorjeva založba Celovec, 2022