Meseca decembra je delegacija iz Ljubljane (Mojca Smolej, Matej Šekli, Tone Smolej in Matej Hriberšek) v Gradcu podelila priznanje za častno članstvo Ludviku Karničarju.

V utemeljitvi za to pomembno priznanje, ki jo je napisala Mojca Smolej, je med drugim zapisano, da se je Ludvik Karničar vse od gimnazijskih let gibal v večjezičnem okolju, saj je predzadnji letnik gimnazije opravil v Ameriki. Konec šestdesetih let je študiral na Oddelku za izobraževanje prevajalcev in tolmačev na Univerzi v Gradcu, kjer je zaključil ruščino, ki jo je študiral tudi na Moskovski državni univerzi M. V. Lomonosova. Na Univerzi v Ljubljani pa se je izpopolnjeval pri prof. Jožetu Toporišiču. Na Univerzi Karla in Franca je pri profesorju Stanislavu Hafnerju promoviral s tezo o obirskem narečju, s čimer je postal eden osrednjih strokovnjakov za koroška narečja. Konec sedemdesetih let je na slavistiki stekel dolgoročni projekt o leksikalni inventarizaciji slovenskega ljudskega jezika na Koroškem. Pri tem je sodeloval vse do upokojitve in še prek nje. Izšlo je sedem zvezkov Tezavra slovenskega ljudskega jezika na Koroškem (A-Mi). Z gradivom projekta je izpod peresa zadnje sodelavke projekta Andrejke Žejn nastala dragocena kartografija o poteku izoleks v slovenskih narečjih na Koroškem, leta 2018 pa še celoten alfabetarij k Tezavru slovenskega ljudskega jezika na Koroškem.

Leta 2001 se je habilitiral in postal univerzitetni profesor za področje slavistike. Vse do upokojitve je v Gradcu predaval v glavnem slovensko slovnico, dialektologijo in fonetiko. Pomembno je tudi njegovo delo s področja leksikografije, saj je skupaj s Pavlom Apovnikom sestavil nemško-slovenski in slovensko-nemški slovar pravnega in ekonomskega jezika. Iz nemščine v slovenščino pa je obrnil nemško-slovenski slovar O. Gutsmana.

Profesor Karničar je bil neutruden posrednik slovenskega jezika, literature in kulture na starodavni Univerzi Karla in Franca v Gradcu, kjer so nekdaj predavali Gregor Krek, Karel Štrekelj, Matija Murko in Rajko Nahtigal. Številni njegovi študentje brez slovenskih korenin so se zaradi njegovega pristopa navdušili nad našim jezikom, saj je letno organiziral odlično pripravljene ekskurzije v Slovenijo. Pri tem pa je posebno vlogo igrala njegova velika ljubezen do glasbe. Posebej velja poudariti, da je vrsto let skrbel, da so imeli graški študentje možnost poslušati gostujoče profesorje z Univerze v Ljubljani in v Mariboru. Tako kot številnim avstrijskim študentom je profesor Karničar tudi slovenskim znanstvenikom vzbudil zanimanje za graško zgodovino ter univerzo Karla in Franca. Nasledek teh prizadevanj sta dva simpozija z naslovom Graz und Slowenen, ki ju je organiziral deloma tudi z lastnimi sredstvi. Izredno pomembna pa je Karničarjeva skrb za osvežitev krajev spomina, povezanih z velikimi graškimi Slovenci, ki jih je zagrnila pozaba. Leta 2001, ob 190-letnici ustanovitve najstarejše slovenske stolice v Evropi, je na fasado stare univerze namestil dvojezično spominsko ploščo na čast Janezu Nepomuku Primicu, pesniku, razsvetljencu in prvemu profesorju slovenščine. Ob stoletnici smrti je na pokopališču St. Leonhard postavil nagrobnik profesorju Karlu Štreklju, leta 2014 pa na mestnem pokopališču St. Peter marmornat nagrobnik kirurgu in skladatelju Benjaminu Ipavcu.

Leta 2017 ga je predsednik Republike Slovenije odlikoval z redom za zasluge, Slovenska akademija znanosti in umetnosti pa ga je izvolila za dopisnega člana.

V utemeljitvi so še zapisali: »Ker je dr. Ludvik Karničar zgleden naslednik svojih predhodnikov Štreklja in Nahtigala, odličen poznavalec koroške dialektologije, izjemen predavatelj slavistike in neutruden skrbnik slovenske dediščine v Gradcu, mu Zveza društev Slavistično društvo Slovenije podeljuje častno članstvo.«