Iz Pliberka, točneje iz Libuč pod Peco, prihaja Jurij Kreutz. Z Libučami povezuje domovino, prelepo naravo in otroštvo. Spominja se iger s prijatelji in kako so v gozdu gradili brloge. Na drugi strani pa z Libučami povezuje tudi ljudsko šolo, ki je sedaj ni več. Ljudskošolskemu času z lepimi spomini je sledila Slovenska gimnazija. Nato je pol leta obiskoval Trgovsko akademijo v Celovcu, toda vrnil se je spet na Slovensko gimnazijo, kjer je tudi uspešno maturiral. 
 

Po opravljeni maturi je opravil civilno službo pri Caritas in sicer v domu za ostarele Haus Martha. Znatno bolj smiselno se mu je zdelo to kakor vojaščina. Devet mesecev je pomagal starejšim ljudem, ki se težko gibajo. Ozračje je bilo zelo prijetno in ob sebi je imel prijazne kolege. Opravljal je skoraj vsa dela kot negovalci, le medicinskih zadev ne. Pri opravljanju civilne službe je spoznal, da moraš biti srečen, kadar si zdrav, ker je bil soočen z ljudmi, ki so se komaj gibali. To delo zanj kot ena izmed poklicnih možnosti še ostaja v mislih.

Že pred maturo je Jurij Kreutz pričel snovati svoje lastno podjetje. Njegovo podjetje ponuja oblikovanje spletnih strani, ustvarja pa tudi portale, na katerih primerja razne ponudbe. Prek teh spletnih portalov ljudje, ki se za predstavljene ponudbe zanimajo, pridejo na njegove spletne strani. Že od malih nog je rad delal z računalnikom. Redko je na računalniku igral igrice, kajti večinoma je z računalnikom le delal in si s kliki na miško pridobival znanje, ki mu je pomagalo pri izoblikovanju lastne firme. Brskal je po spletu in spoznal, kako lahko iz svojega konjička izoblikuje poklic. Po civilni službi se je nato odločil, da bo intenzivno delal na svojih portalih in oblikoval za druge spletne strani.

Že od nekdaj pa so ga zanimali tudi vlaki. Po enoletnem intenzivnem delu za svojo firmo se je javil pri družbi avstrijskih železnic ÖBB. Nato je šlo vse zelo hitro. Hitro so mu odgovorili, sledil je pogovor v Beljaku in kvalifikacijski test na Dunaju. Dan po testu pa je bil že v Beljaku na izobraževalnem tečaju. Občutek vožnje vlaka brez vagonov opisuje kot vožnjo z električnim avtomobilom, za katerim se skriva 10.000-kratna konjska moč.

Motilo je Jurija Kreutza, da ni utegnil delati za svojo firmo in začel se je spraševati, če je to zanj prava pot. Dan po svojem rojstnem dnevu je na poti proti St. Pöltnu med vožnjo poslušal glasbo in ob tem razmišljal. Spoznal je, da to zanj le ni prava pot. Zopet se je z vso vnemo posvetil svoji firmi, dokler ni izvedel, da je v tiskarni Mohorjeve prosto mesto. Po pogovoru z Milanom Blažejem je bil prepričan, da je to zanj prav. Svoje dolgoletno znanje sedaj uporablja za delo v Mohorjevi tiskarni in za svojo lastno firmo. Na svoji spletni strani je imel meseca junija rekordno število obiskovalcev. V le enem mesecu je na njegove strani kliknilo 60.000 ljudi, s tem bi lahko dvakrat napolnili celovški nogometni stadion. 

Stalni spremljevalec njegovega življenja so tudi potovanja. Najdaljše potovanje je bilo na Tajsko, prepotoval je tudi že skoraj celotno  Evropo, najbolj pa mu je ostalo v spominu potovanje v Izrael. Na potovanjih se je naučil, kako je neutemeljen strah pred tujim, ker je vseeno, kam greš, spoznaš prijazne ljudi. Od potovanj se je naučil tudi odprtosti. 

Tako kot ga ni strah pred tujim, se tudi ni izogibal pomembnim odločitvam v življenju in je s tem veliko pridobil. Želi si, da bi ostal zdrav in imel še naprej možnosti potovati po svetu in po spletu.

Simon Rustia