Klemen Breitfuss oblikuje prostore za razstave. Njegova naloga kot arhitekt za razstavne prostore je napolniti znan prazen prostor s stenami, mu dati red in obiskovalkam in obiskovalcem izsiliti navdušenje nad postavitvijo, izraženo z besedami: posebno, enkratno, novo.

Pri razstavi »Female Sensibility« z 200 objekti feministične avantgarde v muzeju Lentos v Linzu mu je to spet enkrat uspelo. In če so stene iz stekla in drugih materialov premalo, so rešitev barve, ki razvozlajo zadnjo uganko, kako ustvariti občuteno več prostora, kot ga je dejansko po velikosti. To pa je posebna umetnost ob razstavljeni umetnosti, ki je delo arhitektov za razstavne prostore. Med te umetnike se je podal Klemen Breitfuß kot arhitekt.

Za Klemna Breitfußa je izhodišče vedno enako: ali oblikuje kako stanovanje ali hišo, ali oblikuje kakšen trg v mestu ali pa se poglablja v to, kako bo oblikoval prostor za razstavo, vedno velja njegova pozornost prostorom in stvarem v njih, ki jih je treba postaviti v skladno razmerje. Tudi kadar oblikuje razstavne prostore, najprej vzame skicirko in napravi tloris. Nato plast za plastjo nalaga svoje ideje in jih največkrat tudi zelo hitro zavrže. Papir za skice je hvaležen medij, na njem je mogoče hitro delati, pa tudi drag ni. Ustvarjalni proces na začetku sploh ni težaven. »Težavno postaja, ko se moram odločati med številnimi rezvejenimi mislimi. Prav to odločanje je delo arhitekta.« In ko so odločitve tako rekoč dozorele, »gradi« v modelu v velikosti 1:20 ali 1:25. »Takšen model je zato pomemben, ker lahko na njem preizkusim, ali tudi v resničnosti vzdrži načrtom in lahko vidim napake, je pa hkrati tudi v veliko pomoč pri delu v skupini. Ob modelu se lahko marsikaj zelo nazorno razloži.«

Vsak prostor je drugačen, to ve Klemen Breitfuß. Če je na primer treba dati prostor v razstavi petim področjem, potem obstajate dve mogoči varianti. Ena je gotovo slaba, druga pa zahteva poseben pristop. Slaba varianta je, če dvorana ne zaživi več kot prostor in vsako od petih področij po občutku tvori svoj prostor. Obstaja pa tudi dobra varianta: v velikem prostoru omogočiti vsem petim področje medsebojno povezanost. Kaj je treba storiti, da se stene »razkrojijo«? To se zgodi z vmesnimi stenami, ki imajo tudi vlogo usmerjanja ljudi v prostoru, dodatno pa je treba kdaj pa kdaj razmišljati tudi o uporabi steklenih prozornih sten, na katere je mogoče namestiti kako umetnino. In seveda če gre za pet tematskih sklopov, potem lahko svoje doprinesejo tudi barve. Kako ravnati z barvami, to je spet posebna odločitev in ni prav nobenega recepta. V vsakem prostoru barve učinkujejo drugače. Vse je odvisno od neštetih dejavnikov. Luč je še en takšen pomemben. Nazadnje pa ostaja samo ena pot: nešteto skic in poskusov ustvariti občutek, s katerim lahko arhitekt živi, ali ko si lahko reče: to je sedaj to, kar sem si predstavljal.

Za arhitekta velja: Enkrat je treba stvar dokončati. Iz skic mora nastati nekaj, kar preide v model. Odločitve na tej poti so takšne, kot so. Klemen Breitfuß se zelo dobro zaveda, kako močno lahko ena sama odločitev vpliva na dokončni načrt in dostikrat je že doživel, da se je moral vrniti skoraj na začetek, ker je vmes kdaj pomotoma zavil »v slepo ulico, iz katere sem se moral potem vrniti z velikimi napori«.

Klemen Breitfuß se je podal spet na novo pot. Spet riše skice in plast za plastjo nalaga svoje ideje. Dodaja, odvzema. Zaenkrat je sredi dela pri preurejanju prostora za veliko razstavo na Dunaju, vmes pa se vozi v Gradec, kjer poučuje na Tehnični univerzi predmet načrtovanje.

Vincenc Gotthardt