Hema Hudl sedi za kuhinjsko mizo. Nad njo je mnogo tega, kar ji je najpomembnejše. Fotografije družin njenih dveh sinov, nekaj risb vnukov in dva portreta, ki ju je naslikala sama. To sta škof Anton Martin Slomšek in papež Janez Pavel II. Da je naslikala Janeza Pavla II., se je odločila na vseslovenskem romanju v Rim leta 1977. »Da bosta kdaj svetnika, na to niti pomislila nisem,« pravi vsa zadovoljna.

Njeno življenje odlikuje vztrajnost. Tako je bilo tudi pri portretu papeža Janeza Pavla II. »Štirinajst dni sem slikala usta med nosom in brado. Treba je bilo najti pravi odtenek med svetlim in temnim. Potem pa je naenkrat bil.« Hema Hudl ve, da vse potrebuje svoj čas in ni vse samo črno in belo. Nešteto odtenkov je vmes, ki dajejo življenju kakovost. To je izkušnja, ki jo je doživela v svojih osemdesetih letih življenja.

Vedno znova je morala začenjati. Slika moža Janeza v posebnem okviru na mizi je tih namig na ponoven začetek po njegovi smrti. Prej sta vse ponovne začetke po hudih zarezah začenjala skupaj.

Vsem tem začetkom je bila vera stalni in neomajni temelj. »Prve tri otroke, dve deklici in enega fanta sva pokopala. In če tu ne bi imela vere, tega ne bi zdržala. Vera pomaga, da ne obupaš in da se upaš imeti še otroke.« Vedno je bilo v nevarnosti tudi njeno življenje, saj ji je v ušesih odmeval stavek zdravnika, ki je rekel: »Ne morem vam obljubiti dolgega življenja«. Rodila sta se sinova Dominik in Branko. Po Brankovem rojstvu je Hema Hudl začela slikati. Prva slika je bila Peca v akvarelni tehniki. Sliko je imela dolgo zavito, končno pa se je odločila, da jo obesi. Ko je bil na obisku na njenem domu neki znani slikar iz Celja, je ves presenečen vprašal, kdo je naslikal to sliko. »Takrat sem dobila samozavest,« pravi. Prvi sliki leta 1977 so sledile nadaljnje. Obiskovala je več tečajev za ljudsko slikanje, slikanje na steklo in tudi slikanje ikon in akvarelov. Od leta 1981 dalje je imela več samostojnih razstav na Koroškem in v Sloveniji. Njene slike pa krasijo slovenske domove po vsem svetu. Čeprav v hiši primanjkuje prostora še za kakšno sliko, pa ga je v kuhinji le našla. Vnukinji Julija (hčerka sina Branka) in Mara (hčerka sina Dominika) sta se nalezli njenega slikarskega virusa.

Ker doma ni bilo denarja, se ji največja želja po šolanju ni uresničila. Rada bi se izobrazila v svetovnem gospodarstvu in na tem področju delala kariero, a se je nazadnje »navadila delati doma na kmetiji«. Sama komentira takole: »Bog me je malo nizko držal in vedno sem imela kako bolezen in nisem mogla nadaljevati šolanja.«

Pesem je bila Hemi Hudl vedno srčna zadeva. Od vsega začetka je pela pri MePZ Peca in v cerkvenem zboru. Vodila je nekaj let globaško folklorno skupino, stala pa je tudi na odru in igrala glavno vlogo v igri Kastelka. Nima velikih želja, od teh ji je najpomembnejša predajanje vere iz roda v rod. Posebno veselje je doživela letos, ko je bil posvečen v škofa Jože Marketz. Zanj je naslikala biletko z rožmarinom, nageljnom in roženkravtom. Da se ji je škof za to biletko osebno zahvalil, je bilo zanjo posebno presenečenje. Posebej hvaležna je za to, da škof koroške vernike lahko nagovori in razume v obeh deželnih jezikih. Da moramo biti pri Nedelji pri pisanju izredno pozorni, izvemo iz stavka, ki ga pove mimogrede: »Nedeljo preberem od A do Ž.« Pomemben ji je vrt, tu vidi kako kaj vzklije in obrodi.

Temelj življenja naj je to, kar je prejela od prednikov, to pa sta vera in tudi ljubezen do maternega jezika.

Hema Hudl je v svojem življenju mnogo pretrpela in je Bogu hvaležna, »da v sebi ne nosi sovraštva«. Za prebivalce dežele si želi, da iščejo to, kar jih povezuje, in ne to, kar jih razdvaja. Za mladino pa si želi: Temelj življenja naj je to, kar je prejela od prednikov, to pa sta vera in tudi ljubezen do maternega jezika. To njeno željo je tudi dovolj veliko naslikala na vrata garaže. Tam je zapisala med nageljni stavek škofa Slomška: »Sveta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike.«

Vincenc Gotthardt